Nataša je čedna mlada ženska izrednih talentov, odprta, pogumna in srčna. Nadarjena slikarka, ustanoviteljica društva, ki skrbi za zapuščene pse, z darom za pisanje, bi lahko bila v življenju vse, kar bi hotela, če … Nataša je, odkar pomni, odgovorna za svoja starša. Najprej jo je mama uporabljala za tamponsko cono pred nasilnim možem, pri 11 je postala boksarska vreča za sproščanje očetovega pijanskega besa. Nekaj let pozneje je svoje frustracije začela s pestmi na njej zdraviti tudi mama. Že ves čas pa Nataša zanju skrbi finančno. Mama, 58-letna šivilja po izobrazbi, je nehala delati pred dobrimi 25 leti, 63-letni oče, po poklicu orodjar, nekaj let pozneje. »Na socialni službi so me dobro poznali, saj sem že kot otrok sama vlagala prošnje za otroške doklade, od katerih je živela naša družina.«

Ko je bilo najhuje, je zagrabila britvico. Šele takrat se je zganil državni aparat s svojimi službami. »Ko so mi v bolnišnici oskrbeli rane, me je stara mama pripeljala domov. Doma sta bila tudi kriminalist in nekdo iz socialne službe. Ko sta odšla, sta me starša napadla, da sem jim naredila sramoto in da naj se poberem iz hiše. Kasneje sta celo podpisala, da se odpovedujeta skrbništvu nad mano.« Ker nihče ni vedel, kam z njo, so jo najprej odpeljali v psihiatrično bolnišnico v Begunje. »Tam nisem hotela ostati, zato so me premestili v Center za mentalno zdravje v Ljubljano. Dopoldne sem hodila v šolo, popoldne pa sem se udeleževala skupinskih terapij. Ko sem videla, da obstajajo vrstniki, ki imajo še hujše probleme, sem se začela odpirati. Prvič sem dobila občutek, da nekam spadam.« Precej ji je pomagala tudi psihiatrinja, kasneje pa tudi strokovne delavke na Pumu v Radovljici (Projektno učenje za mlade). »Na Pumu so me dokončno povlekli ven. Tam sem prvič začutila, kaj pomeni imeti dom, ko nekomu pripadaš.« Čeprav zdaj na prvi pogled živi normalno, v resnici ni čisto tako. Še vedno namreč finančno skrbi za svoja starša. Pravi, da ju je že večkrat poskusila ignorirati, vendar tega ne zmore. Mogoče bo kdaj zmogla tudi to. Tega, kar je prestala Nataša, in da je ob tem ostala normalna, ne zmore vsak. Ker je močna ženska, verjamem, da ji bo slej ko prej uspelo, da bo zmogla dokončno zaživeti po svoje. Nataša, držim pesti!

Odlomek iz Natašinega zapisa o njenem otroštvu Ko ti v zibelko ni položeno bogastvo. Za svojo zgodbo je leta 2003 na literarnem natečaju prejela prvo nagrado.

»Ko se je zgodilo prvič, je dvignil roko visoko v zrak in zamahnil po mojem obrazu. Ves svet se je upočasnil. Vse je bilo tako tiho in pred menoj je stal nekdo, ki mi je strl srce. Ni nehal udrihati, udarec za udarcem je bil močnejši, tako da na koncu ni bilo čutiti ničesar več. Ko je prenehal udrihati, sem v omedlevici ležala na tleh in solze so mi polzele po licu. Konec je, sem pomislila. Zdaj lahko vstanem in grem. Kot brez duše sem vstala in odšla. Nisem hotela ostati v hiši. Čisto potihem sem se odpravila po stopnicah navzdol, medtem ko je mama še vedno trpela. Sama pri sebi sem vedela, da se ne morem braniti. Celo noč sem preždela na nekem vrtu blizu hiše, v katero si nisem upala več vstopiti. V moji glavi so se porajale čudne misli. Ni me bolelo navzven, bolelo je navznoter. Spraševala sem se, s čim sem si to zaslužila, a odgovora ni bilo. Zeblo me je in stiskala sem noge k telesu, ki je drgetalo od strahu. Iznenada se je pred menoj pojavila neka temna podoba, iztegnila je roko in videla sem, da je mama. Prijela me je in rekla, naj grem z njo, da je oče že zaspal. Njen glas je bil hladen. Govorila je tako, kot da se ne bi nič zgodilo. Toda mene je bilo še vedno strah. Skozi vrata hiše me je morala malo manj kot zvleči. Prigovarjala mi je, naj ne bom tako mevžasta in naj pokažem malo poguma. Ni mi bilo jasno, kako lahko tako govori, ko pa naju je oče skoraj pobil. Naslednji dan je prišel hitro in čakala sem isto kot prejšnji dan. To se je ponavljalo dvakrat do trikrat tedensko.«

Več v Zarji št. 25, 21. 7. 2016