Če ste zelo spodobne, lepo vzgojene, zadrgnjene sorte, ne berite naprej.

Bomo preklinjali.

Ni lepo, je pa zdravo.

»Vulgarnost je kot dobro vino,« se je nekoč raznežil pisec James Rozoff, »odčepi se samo ob posebnih priložnostih in se deli samo s pravimi ljudmi.«

Ni nujno, da je imel povsem prav glede tistih posebnih priložnosti, kajti preklinjanje, so ugotovili – znanstveno – je vseprisotno in zelo pogosto. Pa tudi dobro za vas. Na vse mogoče načine. To, smo trdno prepričani, ve tudi predsednik države – zakaj pa mislite, da tako rad na pravo mesto strateško umesti tisti svoj, oh, tako-simpatično-retro-in-nedvomno-povsem-spontanikrucefiks. Da je to tradicionalna kletvica furmanov, so mu bržkone pozabili omeniti.

Oh, krščen matiček! Ali celo gromska strela.

Tristo kosmatih medvedov: preklinjati, po SSKJ pomeni »uporabljati grobe besede, besedne zveze, navadno v afektu« ali »izražati sovraštvo, odpor, navadno s takimi besedami, besednimi zvezami«. Preklinjanje je z nami že od nekdaj – saj je kletvice moč najti že v 5000 let starih zapisih – in je univerzalno. Kolnejo v vseh jezikih, mrtvih in živih, in vseh narečjih, preklinjajo veliki narodi in majhna plemena. Razlike so zgolj v tem, ali so kletve povezane z deli telesa, telesnimi funkcijami in seksom (ali torej veliko omenjajo sranje in rodila) ali pa navdih iščejo v verskih zadevah (in torej preklinjajo bogove in hudiča). Preklinjanje je v jeziku nekaj povsem normalnega. Otroci poznajo kletvice že zdavnaj preden razumejo njihov pomen in preklinjajoč dveletnik ni nič nenavadnega, čeprav pravo veselje do preklinjanja dobijo šele pri treh ali štirih letih. Pri šestih so že tako rekoč profesionalci.

Spuščanje pare s kletvicami je dovolj pogosta in resna zadeva, da se z njo ukvarja tudi znanost. Ko so preštevali kletvice v posnetih pogovorih, so našteli, da se človek na dan povprečno znebi 80 do 90 kletvic, to je 0,5 do 0,7 odstotka vseh svojih dnevnih besed. Pri bolj zadržanih je seveda vsebnost kletvic nič odstotkov, pri zelo sproščenih pa tudi do 3,4 odstotka. Za primerjavo, zaimki v prvi osebi množine, kot so mi, nas, naši,odležejo za en odstotek dnevne kvote besed. Ugotovili so tudi, da nekateri narodi bolj preklinjajo kot drugi, vendar niso merili Slovencev, pa zato ne vemo, kako visoko se uvrščamo na lestvici preklinjajočih. Vemo pa, da tudi Slovenci raziskujejo preklinjanje in o kletvicah prišejo knjige. In tudi to, da ne drži – nič, niti malo – skoraj ponarodeli slovenski mit, da nimamo svojih kletvic in smo jih prisiljeni uvažati z juga. Poglejte na spletno stran Razvezani jezik (razvezanijezik.org), kjer so se ljubeče posvetili tudi kletvicam v slovenščini in jih ne le našteli po abecedi, temveč tudi razložili. Toplo priporočamo uporabnikom krucefiksov.

In če se vam bodo slovenske kvante zdele zelo mile, je v njihovo opravičilo treba povedati to, da se kletve sčasoma obrabijo in otopijo – kar je bilo nekoč bogoskrunsko in šokantno, se sčasoma obrusi v neškodljiv blag vzdih. Bes te plentaj ali vrag te pocitraj sta danes samo še mili željici brez pravega naboja.

Prekleto, kako boli! A karkoli že rečete, naj bo kaj blago neškodljivega, kot je ježešna, ali mastna kletev po vaši izbiri, preklinjanje je vsekakor dobrodejno. Pri enem bolj znanih poskusov o koristnosti umazanega jezika so leta 2009 delali poskus s študenti, ki so morali roko čim dlje držati v ledenomrzli vodi. Kadar so zraven preklinjali, so imeli roko v vodi povprečno 40 sekund dlje (in so tudi poročali o bolj znosnih bolečinah) kot takrat, ko so zraven ponavljali pomensko nevtralno besedo. O preklinjanju veliko vedo tudi v porodnih sobah, saj si ženske med rojevanjem bolečine pogosto lajšajo s kletvicami. Zakolnete tudi, ko se s kladivom udarite po prstu ali si spustite kaj težkega na nogo. Richard Stephens, psiholog, ki je vodil poskus s preklinajočimi študenti in mrzlo vodo, pravi, da je »preklinjanje tako običajen odziv na bolečino, da mora obstajati razlog, zakaj to počnemo. Ljudem, ki se poškodujejo, svetujem, naj preklinjajo.« A ključ je zmernost – če veliko preklinjate, so blagodejni občutki ob kletvici manj izraziti.

Preklinjanje tudi pomirja, saj je rafal kletvic neškodljiv ventil za lajšanje jeze in stresa. Preklinjanje je (premalo cenjen, pravijo strokovnjaki) način preprečevanja nasilja. Frans de Waal, profesor univerze v Atlanti, pravi, da ni nič bolj smrtonosnega, kot človek, ki je preveč besen, da bi preklinjal, tak namreč samo še zagrabi orožje in začne streljati. Rafal kletvic je pa vedno boljši kot rafal iz puške. Preklinjanje je zelo učinkovita komunikacija, saj z njim sporočamo ne le pomena, temveč pokažemo tudi svoj čustveni odziv – jezo, odpor, bolečino. S kletvicami damo lahko sogovorniku vedeti, naj nas pusti pri miru, ne da bi ga bilo treba lopniti po glavi. Ali kot je rekel lingvist Geoffrey Nunberg, »kletvice ne opisujejo vaših občutkov, pokažejo jih.«

Študije pa so tudi pokazale, da so kletvice lahko pokazatelj mirnosti in sproščenosti. Avstralska lingvistka Kate Burridge trdi, da so v skupini prijateljev kletvice znak dobrega počutja: »Bolj ko ste sproščeni, več preklinjate. Na ta način pravite, tu se tako dobro počutim, da lahko spuščam paro in rečem, karkoli se mi zazdi.«

Preklinjanje sproži tudi telesni odziv – pospeši srčni utrip, dlačice se postavijo pokonci. Telesni odziv so izmerili pri obeh, preklinjajočem in tistem, ki posluša. Kako močno vas zadane, je seveda odvisno od odnosa, ki ga imate do prepovedanih besed. Če so vam kot otroku prepovedali uporabljati kletvice ali so vas zanje celo kaznovali, kletvice  na vas vplivajo močneje. Ko so delali poskuse z ljudmi, ki so si morali zapomniti vrsto besed, so ugotovili, da so kletvice zapomnijo veliko bolje kot nevtralne besede.

Govedo neotesano! Raziskave potrjujejo, da moški kolnejo več kot ženske – razen seveda, kadar so ženske v družbi drugih žensk, ki jih dobro poznajo – najmanj preklinjanja pa je v mešani družbi. Sploh ne drži, da najhuje preklinjajo ljudje na socialnem dnu, najmanj pa tisti na vrhu. Najmanj umazan jezik imajo v resnici ljudje srednjega sloja, tisti, ki se prebijajo navzgor, in jim je pomembno, kakšen vtis naredijo na druge. Modrokrvni in zelo bogati praviloma brez zadrege zelo prostaško preklinjajo, morda zato, ker se jim zdi, da je njihov položaj zagotovljen, pa lahko počnejo – in rečejo – kar se jim zdi.

Občasen izbruh vulgarnosti krepi samozavest, je ugotovil Richard Stephens, s preklinjanjem se poveča raven adrenalina, zaradi tega postanemo bolj agresivni in se počutimo močnejše. Ali v prevodu, zmerno preklinjanje povečuje samozavest. Menda.

Znanstvene raziskave do tega še niso prišle, ankete pa kažejo, da preklinjanje ni neprivlačno za nasprotni spol – nasprotno. Če se seveda stvari prav lotiš. Ne gre toliko za to kaj rečete, temveč kako. Ali kot je rekel eden od sodelujočih, »ne preklinjajo vsi enako. Nekateri imajo boljše predispozicije za to, nekako tako kot moški, ki nosijo oprijete majice, ki poudarijo mišičavost, ali ženske, ki kažejo trebušček.«

Preklinjati pred šefom načelno ni pametno, preklinjanje med kolegi pa lahko deluje povezovalno.

Več v zarji št. 24, 14.6.2016