Ne, vi nimate mobilnega telefona, to samo mislite, v resnici ima telefon vas. Kadar vas te hudičeve napravice ravno ne skušajo zasvojiti ali ubiti – na sto domiselnih načinov – rade delajo samomor v vodi. Praviloma se najraje potapljajo v straniščni školjki.
Kolegica je z mrkim obrazom privršala mimo.Telefon mi je padel v stranišče, je skrušeno šepnila. Kaj pa telefonariš na stranišču, sem rekla brez sence sočutja. Nisem!, je ranjeno kriknila, samo v žepu sem ga imela! V naslednjih dneh smo z zadržanim dihom spremljali poskuse oživljanja njenega telefona. Ga bodo rešili? Bo reševanje stalo več kot nov telefon? Bilo je bolj napeto kot v telenoveli.
Lastnica telefonske verzije Grega Louganisa seveda ni edina, ki je potapljala telefon. Na svetu je, ocenjujejo, mobilnih telefonov več kot ljudi. Krepko več kot polovica uporabnikov – različne raziskave navajajo številke od 61 do 92 odstotkov – jemlje telefon s seboj celo v kopalnico, torej na stranišče, pod prho ali v kopalno kad. In 19 odstotkov jih je priznalo, da jim je telefon že padel v stranišče. Na internetu imajo divje debate o tem, ali je elektronskega živega mrtveca bolje sušiti na zraku ali v skledi riža. Tule je brezplačen nasvet, najbolje je telefonu povsem prepovedati vstop v kopalnico.
Ah, in za zasvojenost s pametnim telefonomo že obstaja beseda: nomofobija (kar pride od »no-mobile-phone phobia)
Morilec v mojem žepu: internet vestno beleži tudi poskuse mobilnih telefonov, da bi svojim lastnikom stregli po življenju. Kadar združijo moči s človeško neumnostjo, jim praviloma odlično uspeva. In najboljši dokaz za to so smrtonosni selfiji. Selfiji, to vemo, pobijejo več ljudi kot morski psi. Za selfije ljudje plezajo na strehe vlakov, padajo po stopnicah, se zvračajo v prepade in se slikajo z divjimi živalmi, ki včasih niso pri volji za fotografiranje.
A tudi če ne pretiravate z ekstremnimi selfiji, to ni garancija, da boste preživeli, telefoni poznajo namreč še druge načine, da se vas odkrižajo. Še posebej, če jih polnite na polnilcih, ki ste jih nekje poceni kupili in niso izvirni izdelki tovarne, ki vam je prodala telefon. Res je redko, ni pa nemogoče – menda – da vas ubije elektrika, ko vzamete v roke telefon, ki je priključen na napajanje. To naj bi se leta 2013 zgodilo mladi Kitajki, ki je pravkar stopila iz kopeli in je odgovorila na klic na applovem iPhonu. Še novejši je primer mlade Rusinje, ki ji je lani telefon, priključen na napajalnik, padel v kad, ko se je kopala. Sostanovalka jo je v kadi našla mrtvo. Elektronika in voda praviloma nikoli ne sklenta srečnega zakona.
Potem je tu Kitajec, ki se sicer ni kopal, bil je v službi v računalniški trgovini, ko mu je leta 2009 telefon neidentificirane znamke eksplodiral v žepu. Možakar je izkrvavel zaradi presekane arterije. Srečno pa je preživela trinajstletnica iz Teksasa, ki je pred dvema letoma priključila svoj telefon na polnilec in šla spat, čez nekaj ur pa jo je zbudil vonj po zažganem. Očitno je telefon nehote potisnila pod blazino, tam pa se je pregrelin izžgal grdo luknjo v blazino in v rjuho. Telefon je bil Samsungov, kjer so takoj zanikali odgovornost, so pa obljubili, da bodo deklici dali nov telefon in novo posteljnino.
Tudi debata o tem, ali od mobilnega telefona lahko dobiš tumor na možganih, še ni povsem zaključena. Neovrgljivega dokaza o povezavi med telefonom in rakom še niso našli, a povezave tudi še niso mogli povsem ovreči. So pa našli možne povezave, neka švedska raziskava je na primer odkrila povečano tveganje za tumorje na tisti strani glave, kamor prislanjamo telefon.
Tudi tveganje, da vas bo zaradi uporabe telefona v kinu nekdo ustrelil, se zdi precej oddaljeno, se je pa že zgodilo, leta 2014 na Floridi, ko je nekdo med predvajanjem napovednikov pisal sporočila po telefonu in ni hotel nehati niti takrat, ko je možakar v vrsti za njim protestiral. Vnel se je prepir, po zraku je letela pokovka, nazadnje pa je zagovornik miru v kinu potegnil pištolo in onega ustrelil. Filma pa si tudi potem ni mogel v miru ogledati, ker je prišla policija in ga aretirala.
Ne pišite, ko hodite: tekstanje pa ni nevarno samo v kinu, naravnost smrtonosno je med vožnjo in zadnje čase vse bolj celo med hojo. Pisanje sms sporočil med vožnjo je menda šestkrat nevarnejše kot vožnja pod vplivom alkohola, največ poškodb, tudi smrtnih, pa se zgodi pri usodni kombinaciji hoje in gledanja v telefon. Ljudje med tekstanjem padajo po stopnicah, stopijo pod avto ali pred vlak, se prekucnejo v nezavarovan jašek ali s pomola čofnejo v morje. Kakšen utegne celo srečati medveda. Zgodilo se je leta 2012 nekje v Kaliforniji, ko je medved zataval v majhno mesto in so vsi pobegnili z ulic. Se pravi, vsi razen možakarja, ki se je tako zatopil v pisanje sporočila, da ni ničesar opazil, dokler se ni praktično zaletel v kosmatinca. Je pa zato potem toliko hitreje tekel. To vemo, ker ga je nekdo posnel na video (poguglajte »guy walks into giant bear while texting«).
Nekatera mesta so poiskala rešitve, ki so sicer zelo različne, skupno pa jim je to, da se snovalci idej zavedajo, da se butljev, ki tekstajo med hojo, ne da spremeniti, in je treba torej spremeniti okolje, pa so šli in naredili prav to. V nemškem Augsburgu, kjer je petnajstletna deklica med pisanjem sporočil zatavala pod vlak, so potem uvedli luči na tleh železniških prehodov, ki zasvetijo, ko se bliža vlak. Utripajoče rdeče luči na tleh zazna celo najvnetejši pisec sporočil. V kitajskem mestu Chongqing so uvedli posebno stezo na pločniku, podobno kolesarski, za ljudi, ki hodijo in tekstajo. Nekaj podobnega so, čeprav samo začasno, naredili v belgijskem Antwerpu. Pokrovitelj je bila lokalna telefonska družba, ki trdi, da se največ pametnih telefonov razbije pri trčenjih med pešci. Ni torej v njihovem interesu, da se ljudje več zaletavajo in razbijejo več telefonov?
V delu Londona so z mehko peno obložili drogove uličnih svetilk. Poskusno, so rekli, morda bodo projekt potem razširili še v druga mesta. Pa ga niso in se morajo pisci sporočilc zdaj zaletavati v neoblazinjene kandelabre. Univerza Utah Valley, kjer imajo 30.000 študentov, je vsa stopnišča razdelila na tri steze, po eno za tiste, ki po stopnicah hodijo, tiste, ki tečejo, in tiste, ki tekstajo. V več mestih so se pojavili znaki, ponavadi duhovite domislice, ki opozarjajo na nevarnosti tekstanja in hoje. V ameriški zvezni državi Delaware so neuspešno poskušali prepovedati tekstanje na prehodih za pešce, pa so se morali potem zadovoljiti z napisi na tleh pred prehodi: »Ozrite se gor, vozniki niso vedno pozorni na vas.« Lahko pa si kupite tudi poseben telefon, ki ima na delu zaslona posebno okence, v katerem se prikazujejo tla pod vašimi nogami. In tako vsaj vidite, v kaj se boste že čez hip zaleteli.
Seveda pa vas nič od tega ne more rešiti, če tvegate življenje in zdravje, ko svoj telefon vlačite s seboj na stranišče.
Več v Zarji št. 23, 7.6.2013
