Babica, ki za vnukinjo premika gore
Ko človeka kot velikanski komet iz vesolja zadene nesreča, je samo od njega odvisno, kako bo živel naprej. Dušica Balažek je odločna ženska, ki se ne prepušča obupu. Namesto tega nenehno išče rešitve zase in za druge. Kar 34 let je bila pomočnica vzgojiteljice, dva mandata pa občinska svetnica v Novem mestu. Ko je hčerka pri petnajstih letih zanosila in rodila hudo bolno deklico, je Dušica vse skupaj pustila in postala skrbnica vnukinje, hčerko, ki je zaradi bolne Isabell popolnoma na tleh, pa spodbuja pri šolanju. Dokler diham, si bom prizadevala za to, da bi vnukinjo spravila na zdravljenje v ZDA. Ob strani mi stojijo prijazni slovenski zdravniki, ki so doslej zanjo naredili vse, kar je bilo v njihovi moči, pravi.
05.05.2016, Žana Kapetanović | Foto: Mateja Jordovič Potočnik
Isabell, dobra tri leta stara deklica, potrebuje 24-urno nego, pomoč pri osnovnih funkcijah, kot sta dihanje z respiratorjem in hranjenje po gastrostomi, fizioterapevtske vaje, ki jih ima enkrat na teden v razvojni ambulanti v Novem mestu, in redno razgibavanje doma. Vsak njen najmanjši gib mora biti nadzorovan, vsaka kapljica sline bi jo lahko zelo ovirala ali celo zadušila.
Med nosečnostjo ni nič kazalo, da bi se lahko rodil tako zelo bolan otrok. Ta različica možganske okvare, ki se sicer pojavi na pol milijona rojstev, se pokaže šele v prvih treh mesecih življenja, poleg tega je pravi čudež, če takšen otročiček doživi prvi rojstni dan.
Čeprav je bila stara komaj petnajst let in je še hodila v osnovno šolo, Šanin še pomislila ni na to, da bi naredila splav. S partnerjem sta živela skupaj še eno leto po Isabellinem rojstvu, vendar pa te prezahtevne vloge in bolečine nista prenesla ne Šanin ne njena partnerska zveza.
»Ko sem izvedela, da je moja dojenčica bolna, me je zlomilo. Če ti pri šestnajstih letih rečejo, da bo tvoj otrok živel le osem mesecev, se ti podre svet. Premlada sem postala mamica in nisem se znašla v tako zahtevni vlogi,« iskreno priznava Šanin. »Če ne bi bilo ob meni mame in njene moči oziroma njenih načrtov, ne bi zmogla. Nasploh sem v tem obdobju zelo težko sprejemala tudi samo Isabell, ki je resda moj otrok, a sem se ves čas spraševala, zakaj moram imeti prav jaz tako hudo bolnega otroka.«
Tudi Dušica priznava, da jo je bolečina najprej povsem omrtvila, vendar pa je po naravi takšna, da se po nekem obdobju dvigne nad problem in poskuša najti rešitev tako, da poišče njegove svetle plati. »Pomagala mi je neskončna ljubezen do tega otročička s prelepim obrazom, deklice, ki je moja kri in moja potomka. Povezala sem se z njo in ji obljubila, da bom zanjo naredila vse, kar je v moji moči. Po premisleku in pogovoru s hčerko ter posvetovanju s strokovnjaki sem prevzela skrbništvo nad vnukinjo. Hotela sem razbremeniti hčerko, da bi lahko najprej končala osnovno in se nato vpisala na gostinsko šolo, ker od nekdaj sanja o tem, da bi imela nekega dne svojo majhno restavracijo. Zdaj ji manjka le še nekaj izpitov, da konča devetletko. Živimo skupaj v hiši, vendar pa sem jaz prevzela vso skrb za Isabell, kar zadeva stike z zdravniki in njeno nego. Zanjo sem odgovorna pravno, socialno in zdravstveno. Nočem, da bi hčerka obstala na mestu, rada bi, da bi si uredila življenje. Zdaj se ji obeta celo štipendija,« je optimistična Dušica.
Celoten članek preberite v reviji Zarja št. 19, 10.5.2016
Če bi radi pomagali, lahko svoj prispevek pošljete na:
Isabell Pljaskovic Balazek
Cesarjeva ulica 20 A , Novo mesto.
Namen nakazila:donacija
TRR:je odprt pri NLB
SI56 02996 2729 4484 26
