Tri ženske, usodo katerih spremljamo v zadnjih številkah naše revije, v teh dneh stojijo na vratih svojih dosedanjih domov in pred prepadom negotovosti. Kam po deložaciji? Na ulico? V gozd? V prepad? Njihova stanovanja so prodali na dražbi zaradi dolgov, krepko manjših od 5000 evrov. Zakon namreč ne določa najnižjega zneska izvršbe na nepremičnino. Osnovno vodilo izvršilnega postopka je poplačilo upnika. In pika. Bodo ta zakon sploh kdaj spremenili?! Bi podpisali peticijo?

Bo Zlatka Olah zares končala na ulici? »Nikomur ni mar za mojo stisko …«

Seveda se strinjamo, da je svoje dolgove treba poravnati, toda življenje je nepredvidljivo in zapleti so včasih tako hudi, da se vsakemu lahko nabere dolg. Takrat si želimo, da bi nas na neki način ščitila država. O deložacijah in hudih stiskah, povezanih s prisilno izselitvijo, se v Sloveniji veliko govori najmanj deset let, a se nič ne spremeni. Vlada reševanje kar naprej prelaga na občine, vsak dan pa se »rojevajo« novi brezdomci. V resnici ni nikogar, ki bi v imenu nesrečnikov šel v parlament ter spremenil stanovanjsko zakonodajo in zakonodajo s področja socialnega varstva. Zlatka Olah lahko stoji pred parlamentom, skozi njegova vrata pa ne more.

Ko v sredo pišem te vrstice, tik nad glavo Lucijčanke Zlatke Olah visi meč krute odločitve. V petek, 22. aprila, je namreč napovedana deložacija njene družine iz stanovanja, ki so ga prodali na dražbi zaradi poplačila 2800 evrov dolga. Ko boste brali ta prispevek, bodo mogoče že na ulici.

Gre torej za še eno žalostno zgodbo v nizu tistih, ki kot da se ne dotaknejo odgovornih, ki bi morali spremeniti zakonodajo, v kateri je upnik gospodar sodnega postopka. Gospodar, ki dolžniku lahko vzame ne samo dom, posteljo in zadnji grižljaj hrane, temveč tudi dušo.

Več v Zarji št. 17, 26. 4. 2016