Skrbna Mimica Herakovič, predsednica Plesne skupine Društva upokojencev Dravlje iz Ljubljane, me je poklicala po telefonu in usmerjala proti stavbi četrtne skupnosti ljubljanskih Dravelj. Ko sva se srečali, se je na široko smejala in mi toplo stisnila roko. Za njena leta je hudo živahna. Svojo življenjsko radost in vitalnost vzdržuje z rednim obiskovanjem telovadbe in plesa. S prijatelji iz plesne skupine se dobivajo trikrat na teden in zavrtijo v ritmih tanga, valčka, čačačaja, sirtakija in skupinskih plesov. Zagotovo nisem omenila vseh plesov. Eno dopoldne sem preživela z njimi. Že po petih minutah me je imelo, da bi se jim pridružila. Z njimi sem doživela eksplozijo energije, dobre volje in veselja do življenja! Bomba so, vam rečem!
Tiste mlade ljudi, ki mislijo, da so starejši ljudje nadležni in za odpis, bi z veseljem odpeljala na vaje Plesne skupine Društva upokojencev Dravlje iz Ljubljane. Tam bi se lahko prepričali, da »starci« nikakor niso za odpis, in se od njih naučili, kako narediti zares dober žur. Ko vstopiš v prostor, kjer vadijo, začutiš silno energijo, ki te kar ponese proti plesišču, občutek imaš, da stopaš nekaj centimetrov nad tlemi. Dirigent vsega dogajanja v prostoru je elegantni šestdesetletnik Tone Škrbec, njihov plesni mentor. »Prosim, ne napišite, da sem njihov plesni učitelj, ker to nisem. Če zapišete, da sem plesni mentor, bo kar zadostovalo, stroke pa ne bo vrglo v zrak,« me je pozdravil prijazni gospod, za katerega sem izvedela, da se je dolga leta uspešno meril v plesanju svinga. Ta hudo moder mož, ki ga je življenje precej preizkušalo, je nadvse zadovoljen, da že dve leti dela s to skupino, ki šteje nekaj več kot dvajset članov, starih med 60 in 87 let. »To so prekrasni ljudje, vam povem, pravi biseri, in užitek je delati z njimi,« je takoj pohvalil svoje plesalce. Oblečen v črno in obut v plesne čevlje, elegantno gibajoč se po plesnem parketu (vmes pa je bil seveda tudi didžej, saj je skrbel za glasbo), je bil kot naravni pojav in se je popolnoma zlil s svojimi soplesalci.
Tu se ljudje naučijo uživati. Tone Škrbec najprej poskrbi za to, da se člani sprostijo, za kar včasih naredijo kakšno vajo, tudi takšno, kakršne delajo igralci pred predstavami. Teh vaj se je naučil, ko je obiskoval zdaj žal že pokojno dramsko šolo Barice Blenkuš. Gospod Tone je očitno vsestransko nadarjen. Izvedela sem, da je tudi mojster pisane besede, objavlja v glasilu Ribič, tudi zato, ker je navdušen ribič. »Ko se ljudje odločijo, da bodo začeli plesati, je to odločitev za užitek. Če želiš med plesom zares uživati, se moraš najprej sprostiti, brez tega ni užitka. Biti moraš malce ležeren, tako rekoč malo 'jebivetrski',« mi je razložil in nadaljeval, da »je ples lahko šport, lahko je umetnost, družabnost, rekreacija, kultura, estetika. Poleg tega pa je tudi odnos, bodisi v skupini, v paru, s samim sabo ali z okolico. Je oblika osebnega izražanja in način, s katerim se učimo najbolj racionalne rabe telesa in uma. Ples pokriva zelo širok spekter človekovih potreb. V jeseni življenja je izredno primeren za daljše vzdrževanje in ohranjanje osebne vitalnosti.« Vsa plesna skupina je potrjevala te Tonetove besede.
Več v Zarji št. 15, 12. 4. 2016
