Nazadnje se je pokazalo, da je za vse kriva ljubezen. Ker kaj bolje pove »ne morem živeti brez tebe« kot to, da ugrabiš letalo, da bi svoji bivši dostavil pismo? »Ugrabil sem letalo da bi dostavil pismo« pa se je bliskovito uvrstil čisto v vrh najbolj norih izgovorov vseh časov. V poduk in kratek čas smo za vas poiskali še nekaj prisrčno butastih. Čeprav je seveda George Washington v resnici rekel, da je bolje ne uporabiti izgovora kot servirati slabega. 

 1. Raje investirajte v pisemsko znamko

»Ni terorist temveč idiot,« je zadevo zelo na kratko povzel uslužbenec egiptovskega zunanjega ministrstva. »Teroristi so nori, niso pa neumni. Tale pa je.« Vidite, pravzaprav bi morali iz Aleksandrije leteti v Kairo, da so nazadnje končali na Cipru pa je kriv zelo nesrečni Seif Eldin Mustafa, ki je med letom zatrdil, da ima opasano bombo in da hoče na Ciper. Pa so šli na Ciper, kjer je Mustafa slednjič izpustil vse talce – ampak seveda šele potem, ko je eden od njih z njim poziral za selfi (ker kakšna ugrabitev pa je to, če ne narediš vsaj selfija ali desetih) – in priznal, da nima bombe. Pravzaprav je hotel samo dostaviti pismo svoji bivši, ki živi na Cipru.

Kaj smo se iz tega naučili? Morda je bolje diskretno investirati v znamko ...

2. Oralni seks rešuje življenja

Republikanski senator s Floride Bob Allen je bil znan po svoji konservativnosti, neomajni podpori družinskim vrednotam in strastnemu nasprotovanju pravicam gejev, pa je potem marsikoga presenetilo, ko so ga aretirali, ker je v stranišču v javnem parku nekemu temnopoltemu moškemu ponudil oralni seks in dvajset dolarjev. Res smola, da je bil temnopolti možakar policaj v civilu. Seveda pa se grdo motite, če ste pomislili, da je senator v stranišču iskal gejevski seks – ne, on je znal vse pojasniti: park je šel pogledat, ker je pomagal zagotoviti sredstva zanj, pa je samo preverjal, kako stvari stojijo. V parku ga je presenetila nevihta, pa se je zatekel v stranišče, tam je pa opazil »plečatega črnca« in se ustrašil za življenje. Ker ni hotel »postati kriminalna statistika« (je rekel), si je reševal življenje na edini mogoči in logični način: potencialnega napadalca je povabil v svoj avto na enega tahitrega in za posladek navrgel še dvajset dolarjev. Življenje je obdržal, funkcij pa ne – ljudje mu (kdo ve, zakaj?) niso verjeli, v senatu so ga pometali iz vseh odborov … Ne, pravzaprav ga niso, je pojasnil Allen, v resnici se je sam umaknil, »da bi dal mladim odvetnikom priložnost, da se preskusijo na vodilnih položajih.«

3. Domovini najbolje služiš v strip klubu

Zgodba je tako slavna, da je prišla celo v film. In še pred tem v knjižno uspešnico Carla Hiaasena Striptease. Navdih za junaka (ki ga je v istoimenskem filmu igral Burt Reynolds) je bil floridski kongresnik J. Herbert Burke, ki so ga leta 1978 aretirali pred striptiz klubom, ker je pijan razgrajal. No, tako so vsaj mislili policisti, ampak potem je Burke pojasnil, kaj se je v resnici zgodilo: zagledal je dva preprodajalca mamil, ki sta bila tik na tem, da skleneta posel, pa jima je sledil v palačo golih oprsij, da bi ju lahko pri tem opazoval. Namesto da bi ga za požrtvovalno dejanje pohvalili, pa so ga vrgli na hladno. Neverjetno, ljudje mu niso verjeli, sodnik mu je naložil globo, volilci so pa naslednje leto izvolili nekoga drugega.

4. Sladkor ubija

»Twinkie defense« je danes pojem za domiselno (a malo verjetno) obrambo obtoženca na sodišču. Ni pravni termin, sloni pa na resničnih dogodkih: leta 1979 se je na sodišču v San Franciscu znašel bivši policist (in homofob) Dan White, ki je ubil mestnega župana Georga Mosconeja in mestnega svetnika, gejevskega aktivista Harveyja Milka. White in odvetniki niso nikoli zanikali, da je res ubijal, s tožilstvom pa so se močno razhajali pri zakaj. Ne, ni bil naklepni umor, so trdili Whitovi odvetniki, bil je ne povsem prišteven, ker je bil v hudi depresiji. In eno od znamenj depresije naj bi bilo tudi dejstvo, da se je obtoženi, prej fanatično vdan zdravi prehrani, začel nalivati s kokakolo in se basati s piškoti (twinkies so piškoti s kremasto sredico, prekipevajoči od sladkorja). Psihiater Martin Blinder je pričal, da je bil White res v hudi depresiji, novinarjem pa se je zdelo izgovarjanje na sladke prigrizke tako noro, da so skovali frazo »twinkie defense«. Vsekakor je bilo učinkovito, porota je verjela piškotni teoriji in je Whita namesto naklepnega umora obsodila za uboj.

5. Krivi so navijači, dresi, žoga in žabe

Nogometaši na igrišču niso vedno dovolj spretni, jim pa nikoli ne zmanjka spretnih pojasnil, zakaj so izgubili tekmo. Ko je nogometni klub Millwall tekmo proti Leedsu, je njihov menežer Ian Holloway takoj vedel, kaj je bilo narobe: policija je na stadion spustila samo dvesto navijačev, ki preprosto niso bili dovolj glasni. Kdo ve, je rekel, »ko smo v drugem polčasu dobili zagon, bi nam (vpitje navijačev) morebiti pomagalo do gola in do točke, ki si jo zaslužimo.« Klub Newcastle je leta 1998 v FA pokalu izgubil s tri proti ena, vendar pa nogometaši niso bili krivi: »Žoge so preveč odskakovale,« je pojasnil njihov menežer Kenny Dalglish. Nezaslužni porazi se pravzaprav dogajajo že od nekdaj: leta 1971 je Liverpool izgubil v finalu pokala FA, ker so bili njihovi novi volneni dresi »predebeli«, kot so pojasnili. Kot da je kdo dvomil. In leta 2006 so na svetovnem nogometnem prvenstvu Ukrajinci izgubili proti Špancem samo zato, ker so, kot je pojasnil Vladislav Vaščuk, »žabe tako regljale, da smo komaj kaj zatisnili oči.« Spotakne te lahko že kaj tako banalnega, kot je dan v tednu, ali kot je leta 1989 po porazu Liverpoola proti Arsenalu razložil Alan Hansen, tekmo so izgubili zato, ker so jo igrali v petek zvečer namesto v soboto popoldne. Ker je seveda vsem jasno, da se vendar zmaguje ob sobotah. Kadar se vmešajo še nadnaravne sile, pa nogometaši sploh nimajo nobene možnosti – Birmingham je zaradi ciganskega uroka več mesecev neprestano izgubljal. Po treh mesecih porazov je skušal njihov menežer Barry Fry urok premagati tako, da se je polulal v vse štiri kote igrišča. Če je pomagalo? »No, spet smo začeli zmagovati in sem že mislil, da je, ampak potem so me pa odpustili, torej najbrž ni.« In seveda je zmotno misliti, da nogometaši zamenjajo klub zgolj zaradi denarja – kje pa, Yaya Toure je užaljeno zapustil Mancheter City, ker mu soigralci niso čestitali za rojstni dan in ker mu niso dali torte. Nogomet je veliko laže igrati po koščku torte. Da se živemu nogometašu vse pripeti, pa kaže primer Luisa Suareza, ki ga je FIFA postavila pred kazensko komisijo, ker je med svetovnim prvenstvom ugriznil nasprotnega igralca v ramo. Ni res, samo nesrečno sem padel na zobe, je pojasnil Suarez. Kar se menda zgodi takole: »Izgubil sem ravnotežje, padel na nasprotnika in vanj udaril z obrazom, zaradi česar sem dobil modrico na licu in hudo bolečino v zobeh.« Verjetno je med štirimesečno prepovedjo igranja minila?

Več v Zarji št. 14., 5.4.2016