Ko so se oči Leeja Sedola po nizu dvobojev z umetnointeligenčnim sovragom AlphaGo še zadnjič poraženo uperile v tla, je bil popisan nov list v zgodovini merjenja moči med človekom in mašino. Tak masaker je pričakovalo le malo komentatorjev. Januarja je z rezultatom 5 : 0 padel trikratni evropski šampion Fan Hui; zdaj, v prvi polovici marca, je klecnil še Sedol, za mnoge najboljši igralec goja na svetu. Šok je bil toliko večji, saj je prej večina poučenih napovedovala zelo lahko zmago človeškega predstavnika. Sam Sedol je samozavestno napovedal, da bo izgubil največ eno od petih iger dvoboja. A izteklo se je ravno obratno, in s 4 : 1 je gladko slavila mašina.

Še mesece pred spopadom je prevladovalo mnenje, da bo do takrat, ko bo umetna inteligenca začela jemati skalpe svetovnim velemojstrom, preteklo še deset let. Ponos ubogega homo sapiensa se je morda ravno za silo privadil na idejo, da so ga računalniki zmleli v šahu. A go je zaradi svoje zunajzemeljske kompleksnosti vseeno veljal za še dolgo nedosegljiv mejnik.

No, nič več. Če rečemo, da je v tem starodavnem kitajskem plesu belih in črnih kamenčkov več možnih kombinacij, kot je atomov v znanem vesolju, imamo sicer prav. A tudi s tako megalomansko metaforo ne pridemo blizu pravi kompleksnosti te igre. Matematiki so izračunali, da je število vseh možnih kombinacij v goju mnogo bližje vsoti vseh atomov v vseh možnih paralelnih znanih vesoljih, če je teh paralelnih vesolij približno toliko, kot je atomov v našem znanem vesolju.

In zdaj, leta 2016, na tem nivoju kompleksnosti ne kraljujejo več človeški, temveč silicijski možgani.

Halo, ste človek ali stroj? Dobro, bodo rekli optimisti, nič hudega. Mašine se znajo torej malo bolje igrati od nas, kar je vsekakor zanimivo – ampak kakšno zvezo ima to s čimerkoli zares pomembnim? Odgovor se glasi: mnogo več, kot si v tem trenutku marsikdo predstavlja.

Več v Zarji št. 13, 29. 3. 2016