Se vam zdi menstrualni dopust dobra ideja? Ženskam z bolečo menstruacijo bo omogočal, da si »tiste dni v mesecu« vzamejo prosto. In preden se cvet slovenskega delodajalstva preveč vznemiri, hitimo dodati, da predlog za menstrualni dopust ne dviguje pritiska našim poslancem, predlagali so ga v nekem britanskem podjetju.
Računamo pa, da boste tole pokazali Violeti Tomič.
Bolečo menstruacijo ali dismenorejo vsak mesec hudo občuti okrog petdeset odstotkov žensk, nekateri celo ocenjujejo, da naj bi bilo takih kar šestdeset odstotkov. Okrog deset odstotkov pa je tistih, ki na mesec pretrpijo od enega do treh dni, ko so bolečine skoraj nevzdržne, ko so tako hude, da lahko zaradi njih celo omedlijo. Ste to vedeli? Če ste moški, najbrž niste, ženske namreč o teh stvareh praviloma molčijo. In normalno hodijo v službo.
Spomladi bomo vse noter prinesli: pred nekaj dnevi se je svetovno časopisje precej vznemirilo ob novici, ki je prišla iz angleškega Bristola – tam je dirketorica podjetja Coexist Bex Baxter najavila, da uvajajo »menstrualni dopust«. Podrobnosti bodo dorekli na javni delavnici, ki poteka prav te dni, vsekakor pa naj bi bilo ženskam v podjetju – teh je 24 od 31 zaposlenih – odslej omogočeno, da v najhujših menstrualnih dneh ostanejo doma. In vemo tudi tole, dodatni prosti dnevi se čisto zagotovo ne bodo imenovali bolniški dopust. »Že leta vodim ženske in videla sem jih že mnogo, ki so bile zvite v dve gube zaradi menstruacijskih krčev. Pa so kljub temu menile, da ne morejo oditi domov, češ da niso bolne. Meni se to ne zdi pravično. Pri nas smo zelo razumevajoči. Če nekoga nekaj boli – vseeno, kaj – ga spodbujamo, naj gre domov,« pravi Baxterjeva, ki ima tudi sama boleče menstruacije. Zatrjuje, da podjetje zaradi dodatnih izostankov ne bo prav nič trpelo. »Obstaja zmotna predstava, da je zaradi prostih dni podjetje neproduktivno – pa gre le za to, da se delo sinhronizira z naravnimi ciklusi telesa. Za ženske je menstruacija eden teh ciklusov in seveda so ženske med menstruacijo v zimskem stanju, ko morajo priti k sebi, biti na toplem in negovati telo. Pomladni del ciklusa takoj po menstruaciji pa je tisti del, ko so ženske trikrat bolj produktivne kot sicer.«
Revolucionaren predlog? Niti ne. O menstruacijskem dopustu se pogovarjamo že skoraj sto let.
Tretji svet vodi: začelo se je v dvajsetih letih prejšnjega stoletja, ko so japonski sindikati začeli zahtevati menstruacijski dopust za ženske. Dobili so ga leta 1947 z zakonom, ki ženskam med menstruacijo dovoljuje proste dni, vendar tiste, ki med menstruacijo ostanejo v službi, nimajo nič več dopusta ali boljše plače. Japonski je sledilo še več drugih držav – azijskih, ne zahodnjaških. Ali evropskih. Samo podjetje Nike v vseh svojih svetovnih izpostavah od leta 2007 svojim zaposlenim dovoljuje menstrualni dopust. Rusi so o njem premišljevali, a ga niso nikoli uzakonili. Pri nas ga seveda nimamo in se o tem tudi ne pogovarjamo. Če bi ga imeli, bi slovenski delodajalci, ki so … no ja, recimo, kakršni pač so, in ostanimo pri tem, oni bi torej, močno sumimo, v tistih dodatnih nekaj dneh videli samo še en razlog, zakaj se ne splača zaposlovati žensk. In tako zdaj menstrualni dopust poznajo predvsem v nekaterih azijskih državah. V domnevnem tretjem svetu. Hecna stvar.
V Indoneziji ženskam zakon zagotavlja dva dni menstrualnega dopusta na mesec, vendar ga menda ženske redko izkoristijo, ker podjetja vztrajajo pri telesnih pregledih. V Južni Koreji lahko ženske izbirajo med menstrualnim dopustom ali dodatnim plačilom, če ostanejo in delajo. Na Tajvanu imajo ženske dodatne tri dni dopusta na leto ob 30 dneh bolniškega dopusta. V Hongkongu menstrualnega dopusta ne ureja zakon, ga pa nekatera podjetja dovoljujejo. Na Kitajskem je posebni ženski dopust uzakonjen v nekaterih provincah, vendar ni zelo priljubljen, ker je potrebno za koriščenje pridobiti zdravniško potrdilo, v Indiji ga imajo le v eni zvezni državi. Seveda pa imajo po drugi strani v Indiji – predvsem na podeželju – še vedno tradicijo, da se morajo ženske med menstruacijo umakniti v posebno kočo daleč od vasi. To so največkrat nevzdrževane prepišne kolibe brez pohištva. Spijo na tleh in ker ne smejo kuhati, so odvisne od svojih družin, ki jim nosijo hrano. Ker so koče daleč od vasi, okrog mrgoli divjih živali. Kačji piki so pogosti. Pod pritiskom javnosti so nekateri vaški starešine koče malce uredili – jih opremili s posteljami, na primer – da bi jih ukinili, pa ne razmišljajo. Ženske se sicer pritožujejo, a se vedno konča z vzdihom, kaj pa moremo, taka je pač tradicija.
Malo zgodaj, a od srca: srečen 28. maj, svetovni Dan menstrualne higiene. Ni nujno, da ga proslavitez menstruacijo, dan je namenjen predvsem opozarjanju na čisto normalen naravni pojav, ki marsikje še vedno velja za prepovedano temo. Zakaj pa mislite, da obstaja po svetu več tisoč izrazov za menstruacijo? S precejšnjo gotovostjo domnevamo, da si ljubečega poimenovanja »bolezen norih krav« niso izmislile ženske. Francozi – domnevno v spomin na krvave zgodovinske bitke –menstruaciji pravijo »Angleži so se izkrcali«.
V svetu, narejenem predvsem po meri moških, menstruacija še vedno ni tema, o kateri bi se lahko brez zadrege pogovarjali. Če bi se, bi bilo bržkone kup problemov že rešenih. Ker niso zelo zapleteni, samo ljudem na oblasti se jih ne zdi vredno reševati. Na primer tale: 23 odstotkov indijskih deklic ob prvi menstruaciji neha hoditi v šolo, ker tam ni vode, mila, vložkov ali tamponov, ker pogosto ni niti stranišč. Ali pa tale: za 70 odstokov indijskih žensk so sanitarni izdelki, kot so menstrualni vložki ali tamponi, preprosto predragi in si jih ne morejo privoščiti. Problem rešujejo s krpami ali peskom, kar pogosto vodi do infekcij.
Kanadčani so se izkrcali: v bogatejših državah si večina žensk (brezdomk ali žensk na socialni podpori ni med njimi) sicer lahko privošči menstrualne izdelke, naj bodo to vložki, tamponi ali menstrualne skodelice, vendar jih morajo drago plačati, saj z njimi služi tudi država, ki zanje zaračunava visoke davke. Nekoč so bile ženske veliko noseče, zato so v življenju – veliko krajšem kot je zdaj – imele povprečno štirideset menstruacij. Zdaj se pozneje poročajo in imajo manj otrok, zato pa toliko več menstruacij: povprečje je štiristo – štiri nič nič – na žensko. In torej država z njihovimi menstruacijimi veliko zasluži. Krvavi davek se splača. Še posebej, ker so nekatere države vložke in tampone obdavčile po enaki stopnji kot luksuzne dobrine. In so zato ženske lani zelo glasno pozdravile gesto Kanade, ki je prva ukinila »tamponski davek«, kot mu pogosto rečejo.
Kakšen je tamponski davek pri nas? Maksimalen, se razume. Za tampone, vložke ali menstrualne skodelice domovina Slovenkam zaračunava 22-odstotni DDV. Zato, ker menstruacija ni bolezen in torej naštete stvari ne sodijo med medicinske pripomočke. Po drugi strani pa so vata, gaze, obveze, obliži, plenice in vložki za inkontinenco v zakonu označeni kot »izdelki za higiensko zaščito« in obdavčeni z 9,5-odstotnim DDV. Tole to pomeni v praksi: če se Slovenec ureže v prst in si kupi obliž, si bo država vzela 9,5 odstotka od cene. Če Slovenka menstruira in si kupi škatlico tamponov, si bo država odrezala 22-odstotni delež pogače.
Vzemite si k srcu: lepo in sladko je krvaveti za domovino. Menstruacija je tako rekoč domoljubno dejanje. In so Slovenke torej očitno domoljubnejše od Slovencev.
Več v Zarji št. 11, 15. 3. 2016
