Te dni ste lahko na glavnih ulicah slovenskih mest opazili mlade, pa tudi manj mlade, ki so nas vabili s transparenti (Free hug ali Podarim objem je pisalo na njih), naj se objamemo. December je pač čas za darila in topel objem s popolnim tujcem je lahko prijetno presenečenje, polno adrenalina, ki za povrh nič ne stane. Gibanje, ki se je razširilo po vsem svetu, je pred enajstimi leti začel mlad Avstralec Juan Mann; pravijo, da si je ime izmislil, kar nikakor ni pomembno – zdelo se mu je lepo, ko je videl, kako se ljudje objemajo na letališču, zato je napisal transparent, da podarja objem. Petnajst minut so se mu rogali, potem pa se je pojavila mama, ki je nedavno izgubila sina, in se stisnila k njemu. Ste morda opazili, da se zadnje čase vse manj rokujemo in vse bolj objemamo?
Objemanje otrok, najslajša stvar na svetu, seveda ne šteje – to je normalno, in če otrok po nesreči ostane brez nežnih dotikov, je to za večino katastrofa, ki jo le težko prebolijo. V mislih imam objemanje odraslih ljudi, ki se morda komaj poznajo ali pa sploh ne – in si vseeno planejo v objem. Včasih kdo celo prosi za objem, nekako takole: »Vas lahko objamem?« Prosilec je bil zdravnik, ki je gostiteljico (precej starejšo od sebe) tisti dan prvič srečal. Izdavila je »no, seveda« in prosila vse svetnike, da ju ne bi kdo videl, stala sta namreč na razgledni terasi sredi vasi. Morda se je hotel umiriti ali pa zna od drugih na ta način prečrpavati energijo, je kasneje skušala razložiti to nenavadno prošnjo.
Članek v celoti preberite v reviji Zarja št. 28, 29. 12. 2015