Gre za posameznike, ki so od 17. oktobra letos tudi uradno organizirani v okviru partnerske organizacije Visokega komisariata Združenih narodov za begunce (UNHCR). Njihovo delo v Sloveniji usklajuje Faila Pašić Bišić, ki jo poznamo zaradi njenega dolgoletnega človekoljubnega delovanja in dela z begunci. Gre za izobražene in razgledane ljudi, ki govorijo več tujih jezikov, poleg tega imajo za seboj tudi sami begunsko izkušnjo. Tako na terenu niso zgolj prevajalci, ampak se ves čas razdajajo po vseh svojih močeh.
Ko v Slovenijo pripeljejo skupino beguncev, izčrpanih, izgubljenih, neobveščenih, ali ko ti po tavanju ob zelenih mejah popolnoma prestrašeni zagledajo uniformirane ljudi z maskami in rokavicami, ki jih ustavijo na poti proti želenemu cilju, so njihova prva rešilna bilka prevajalci. To so morda prvi ljudje, ki na njihovi dolgi in naporni poti govorijo njihov jezik, ljudje, ki se jih upajo vse vprašati, ljudje, ki jim lahko zaupajo. Seznanjajo jih z vsem, kar jih zanima, opišejo jim nadaljnje postopke in poskrbijo za dodatno pomoč zdravnikov in človekoljubnih organizacij. Na voljo jih je 35, na terenu jih je vsak dan 25, in to na osmih različnih lokacijah. Gre za skupino čudovitih fantov, ki so že prvo minuto prvega dne prekršili pravilo, ki določa, da so tukaj zgolj zaradi prevajanja. Ti fantje skrbijo za izgubljene otroke, koordinacijo vseh drugih prevajalcev, iščejo izgubljene družinske člane, prinašajo vodo in hrano, pripravljajo šotore, torej počnejo vse tisto, kar je človeško in humano, za kar tudi sami menijo, da je treba narediti. »Delajo po štirinajst ur na dan in se pri tem popolnoma razdajajo. Seveda meni to povzroča dodatne skrbi, ker bi morala preprečiti, da se zapletajo v te čustvene zanke, a tega od njih ne morem zahtevati, saj so tudi oni samo ljudje. Na vso moč si želijo pomagati. Tudi ko jih prosim, naj gredo domov in si malce odpočijejo, vedno delajo še dolgo v noč,« pripoveduje Faila Pašić Bičić.
Povezani kot družina
Vidno utrujeni so na dopoldanski pogovor v začasno pisarno na Metelkovo prišli trije fantje. Z mejnega prehoda Gruškovje so v Ljubljano prišli ob petih zjutraj, tako da so spali le nekaj ur. V ekipi so sicer štirje, a je bil eden tako zelo izčrpan, da se preprosto ni mogel zbuditi in se udeležiti tega pogovora.
Članek v celoti preberite v reviji Zarja, št. 20, 3.11.2015
