Natanko tako, kot so to najkompetentnejši strokovnjaki za prenovo tržnice – branjevci sami – napovedovali že vnaprej. Pred začetkom del, ko so podpisovali peticijo o tem, kakšno tržnico si želijo in potrebujejo.
Kot pokopališče
S fotografom sva se v Celje odpravila, da bi dan preživela za stojnico in na lastni koži preizkusila, ali je res tako težko biti branjevka na prenovljeni tržnici. V starem mestnem jedru pa naju je pričakalo presenečenje. Beli kamniti mavzolej, ki že sam po sebi deluje hladno in nedomačno, kot kak del pokopališča, je zeval prazen. Na ledeno mrzlih kladah so svoje pridelke ponujali trije, morda štirje branjevci. Zaviti v bunde, šale in kape so se prestopali z noge na nogo in si puhali topel zrak v dlani. Zeblo me je že, ko sem jih samo pogledala. Ure dolgo stati na mrzlih tleh za kamnito mizo, izpostavljeni pišu zimskega vetra, pač ni šala. Nič čudnega torej, da se jih le malo odloči svoje izdelke kupcem ponuditi vsak dan. Še posebno ker teh tako ali tako ni. V času najinega obiska je na enega kupca svoje storitve ponujalo vsaj šest prodajalcev. Ali kupcev ni zato, ker je (pre)majhna ponudba, ali ponudbe ni zato, ker je premalo kupcev, je težko reči, dejstvo pa je, da nove celjske tržnice očitno vsaj do spomladanske otoplitve ne bo mogoče uporabljati, za kar je bila zgrajena.
Nezadovoljni prodajalci
Eno od gospa, ki s pordelimi lici v mrazu kljub vsemu vztrajajo, povprašam, kako je zadovoljna s prenovljenim delovnim mestom. Pogleda me izpod čela, če se morda zafrkavam:

Več v tiskani izdaji revije Jana, št.51, 21.12.2009