Slovenci smo bogatejši še za eno velikih avtocestnih zgodb, ki bi jih najraje pozabili. Po aferah s predori, odpadajočimi ometi in drugimi nadaljevankami, povezanimi s tolikšnimi vsotami denarja, da nas že ob številki zaboli glava, smo sredi lanskega leta končno dočakali odprtje hitre ceste od Razdrtega skozi Vipavsko dolino. Skozi predore in čez viadukte se spušča po pobočju Nanosa do Vipave ter obide kraje, ki so prej trpeli zaradi hrupnega prometa, in občutno krajša pot na Goriško. Vse dokler se v zgodbo ne vplete burja, ki v Vipavski dolini piha že tisočletja, a je videti, kot da so graditelji avtoceste zanjo prvič slišali šele pred kratkim.

14. avgusta 2009 je bil za Primorce velik dan. Po sedmih letih gradnje so odprli odsek hitre ceste čez Rebernice pod Nanosom, ki je Razdrto povezal z Vrtojbo ob italijanski meji. Slavnostni govorniki na odprtju so poudarjali njegov pomen za Vipavsko dolino in Goriško ter za povezavo z Ljubljano, in omenjali veliko prednost za primorsko gospodarstvo in novih izzivih.
A idila velikih besed se je kmalu polegla. Letošnja zima je dokaz, da z avtocestnim odsekom skozi Vipavsko dolino nekaj ni v redu. Zaradi burje je bil namreč doslej zaprt kar 55 dni. Če so si ob njenem odprtju prebivalci Vipavske doline vsaj oddahnili, zdaj ne morejo skriti razočaranja. Čedalje pogosteje je slišati, da težav z burjo ne bi bilo, če bi načrtovalci poslušali domačine, ki z njo živijo.
Vaščani so se križali
Bogdan Semenič je domačin iz Podnanosa, rojen na burji, kot pove z nasmehom, obenem pa eden pomembnejših vipavskih avtoprevoznikov. Zgradba njegovega podjetja stoji ob vstopu v vipavsko dolino, kjer je burja najhujša in sunki najmočnejši, saj dosegajo tudi do 240 kilometrov na uro. »Povem lahko, da zgodbo o hitri cesti spremljam že skoraj petdeset let. Spominjam se, da so v našem vinogradu vrtali in iskali teren za traso ceste. Vsi vaščani so se križali, ko so izvedeli za izbiro trase.« Spominja se tudi besed svojega očeta, ki je dejal: »Ali se ti ljudje sploh zavedajo, kaj pomeni ime Nanos?« Mislil je na pobočje iz nanesenega materiala, za katerega je jasno, da drsi. To se je pokazalo tudi pri gradnji hitre ceste. A vsevedni strokovnjaki so to preprosto in očitno dejstvo prezrli. »Takšne ljudi bi vprašal samo to, ali bi svojo hišo s svojim denarjem zgradili na terenu, ki drsi,« pravi Semenič in še doda, da je nova hitra cesta tudi preozka. »Že pred tri četrt stoletja so gradili širše avtoceste, kot je naša. S kom je torej nekaj narobe?« se sprašuje. »V teh časih, v teh razmerah je to tako, kot da bi si namesto sodobnega avtomobila kdo želel kupiti novega fička.« Če so že zgradili cesto na tej trasi, bi jo morali zgraditi drugače ali na levi strani doline. Bilo bi laže in ceneje, pravi Semenič. Seveda je nova cesta za Podnanos ogromna pridobitev, a takšna, kot je, ima preveč napak. »Vsak domačin bi vam tudi povedal, da bi morala potekati po levi strani doline.«
Problemi pa so še drugačni. Vozniki tovornjakov, predvsem domačini, povedo, da se že takrat, ko malo zapiha, bojijo voziti po desni strani. Tovornjak s 40 tonami skupne mase lahko pelje navzdol 80 kilometrov na uro po ozki cesti skozi predore in po viaduktih. »Če bi bilo treba nenadoma zavirati ali če bi, bog ne daj, prišlo do naleta vozil, nas bi vsa Evropa poznala v petnajstih minutah!« pravi Semenič. Če bi se na Rebernicah zgodilo kaj takega kot v Trojanskem predoru, bi prišlo do katastrofe, saj cesta nima odstavnega pasu, gasilci pa ne bi mogli posredovati.
Dodatna težava je tudi led. Ko zapiha burja, se malo dežja ali snega spremeni v drsalnico in cesto zaprejo. Zaradi burje ni bila nikoli prej zaprta stara cesta med Vipavo in Razdrtim, bila pa je med Vipavo in Ajdovščino. Zdaj Dars zapira celoten odsek med Razdrtim in Ajdovščino.
Zakaj bi se šoferji umivali?
Ena od žrtev zapor so šoferji tovornjakov. Domačini se bolje znajdejo, tuji pa pripeljejo dobesedno v past in obstanejo na hitri cesti, ker zaradi zapore ne morejo naprej. Znajti se morajo, kot vejo in znajo. Če imajo srečo, jih preusmerijo na lokalne ceste. Tudi način, kako delavci Darsa to naredijo, je, milo rečeno, neprimeren, saj ob zaporah na izvoze hitre ceste kot oviro preprosto postavijo tovornjake, brez opozorilnih tabel in navodil za usmeritev. Zgodilo se je, da so tuji šoferji kot talci burje v tovornjakih čakali tudi po trideset ur in več, Dars pa jim ni ponudil niti odstavnih parkirišč vsaj z osnovnimi prostori, v katerih bi lahko šoferji uporabili stranišča in se umili, kaj šele, da bi lahko kje pojedli topli obrok. Saj se vozniki tako in tako ne umivajo, je dejal Darsov uslužbenec na enem od sestankov in požel jezo sogovornikov, čeprav ga ne želijo izpostaviti z imenom in priimkom. Prava katastrofa je, pravijo šoferji, da tuji šoferji s tovornjaki stojijo kar v križišču in nimajo kam. Dogajalo se je vse mogoče, celo to, da so nekateri skušali voziti vzvratno do prvega izvoza.
Bodo vetrne ograje pomagale?
Že mogoče, a ne bodo zastonj in plačali jih bomo vsi. Stale bodo predvidoma 20 milijonov evrov. Še ena od potratnosti v vsej že tako dragi zgodbi, pravijo sogovorniki. Vsakdo, ki gradi svojo hišo, natanko premisli, kam bo odpeljal tovornjak materiala, takšni strokovnjaki pa nič. Spominjajo se namreč, koliko materiala so tovornjaki odvažali z gradbišča in iskali prostor – tudi ta ni bil zastonj –, kamor bi ga lahko odlagali. Iz materiala, izkopanega v predorih, bi lahko vsaj delno zgradili nasipe proti burji in jih nato še povišali z ograjo, če bi bilo treba. Starejši prebivalci se spominjajo, da je bila po dolini med Ajdovščino in Vipavo povsod ob cesti posajena živa meja, ki je ščitila konjske vprege pred hudim vetrom. A z načrti, da bi Vipavsko dolino spremenili v žitnico Slovenije, so živo mejo očistili. Že takrat so zavrgli izkušnje domačinov in povzročili veliko škode.
Ostre županove zahteve
Pri zahtevah, naj se protivetrne ograje čim prej postavijo, je zelo odločen ajdovski župan Marjan Poljšak, ki drugače grozi tudi z zaporami cest. Da bi bila cesta dva meseca zaprta, si pač ne morejo privoščiti. Preveč je ekonomsko pomembna, za občino in širše. Kje poteka trasa ceste, so morali odločiti strokovnjaki in o tem župan ne želi soditi. Drsenje tal, o katerem se veliko govori, je tehnična stvar in upa, da jo bodo rešili, čeprav se bo cesta še premikala in bodo potrebna dopolnilna dela, tako kot je to navadno na vseh gorskih cestah. Poljšak misli, da bodo dogovori z ministrom Vlačičem uspešni. Vsekakor pa je zahteva vseh, da na ministrstvu za promet v mesecu dni povedo, kdo so odgovorne osebe, da zaščita še ni zgrajena, in ukrepajo. Protivetrna zaščita mora stati do konca leta.
Z nove na vzporedno staro cesto
Žalostno je, da se stvari začnejo premikati šele takrat, ko vzbudiš pozornost, je dejal tudi Peter Skapin iz ajdovske obrtne zbornice, v kateri je veliko avtoprevoznikov. In tudi to, da projektanti iz Ljubljane niso preverili pri domačinih, kje je burja najbolj kritična. V bližini Zemona je na nekaterih mestih zaščita že postavljena. Skapin dvomi, da bodo zaščitne ograje kmalu postavljene, saj se bo pojavila težava z odkupom zemljišč ob cesti, kar bi lahko že zdavnaj uredili. Tudi na viaduktih bo treba rešiti težave zaradi poledice, najbolj nerazumljivo pa je, da je cesta tako ozka. Ob zametih snega postane še ožja. V kritičnih razmerah pa so odstavni pasovi zelo pomembni. Zapore niso rešitev, pravi Skapin. Šoferji so večkrat ugotovili, da so cesto zaprli za ves dan, zvečer, ko so delavci odšli domov, pa so jo odprli, saj bi sicer morali dežurati. In še en absurd: tovornjake v Ajdovščini preusmerjajo na staro cesto, ki poteka vzporedno, kakor da tam ne bi bilo enakega vetra. V Vipavi tovornjakov niso spuščali z avtoceste in vozniki se niso imeli kam umakniti. V kamionih so sedeli tudi po trideset ur. Da o gospodarski škodi, ki presega milijon evrov, niti ne govorimo.
Tistega lepega dne
Edini, ki so z novo hitro cesto zares zadovoljni, so domačini Podnanosa. Poleg močne burje je njegova znamenitost še, da so v njem posneli znameniti slovenski film Tistega lepega dne. Most, s katerega je jezni Štefuc vrgel Ludvika, še vedno stoji in najstarejši krajani se snemanja še spominjajo.
V njihovo vas se je po odprtju ceste znova naselil mir, ki so ga prej noč in dan motili hrupni tovornjaki, zdaj pa spet živijo umirjeno, če le ni zapore in se promet spet preusmeri na staro cesto. »Prej se ni dalo živeti. Še čez cesto nisi mogel in včasih smo čakali dvajset minut, da smo sploh lahko prišli na drugo stran,« se spominja starejša domačinka. Gospa Urdih iz Podnanosa ve povedati tudi, kako so izpušni plini tovornjakov vplivali na okolje. »Drevje ob cesti sploh ni več raslo. Bilo je hudo, posebno poleti, ko skorajda še perila nismo mogli sušiti na prostem. Zdaj je promet speljan mimo vasi. Upamo, da bo kmalu postavljena še protivetrna ograja.«
Zgodbe še ni konec
V teh finančno in politično burnih časih je težko napovedati, kaj se bo zgodilo. Se bodo tla pod hitro cesto res premikala in povzročala težave, kot govori veliko napovedi? Takrat zapore ne bodo le nekajdnevne, pa tudi protesti ne bodo pomagali. Tudi teorij zarote, po katerih so se odločitve v zvezi s hitro cesto menda sprejemale zaradi dobrih zaslužkov, je kar nekaj. Zaradi težav na cestišču, ki jih glede na teren ni težko predvideti, naj bi si gradbinci zagotovili delo za precej časa vnaprej.
Predvidevamo lahko, da se bo čez poletje burja polegla, kaj veliko pa se ne bo dogajalo. Dodajmo še skromno željo. Lepo bi bilo, če bi burja zmogla odpihniti slabe gospodarje in nesposobneže. A potem bi očitno morala pihati še kje drugje kot v Vipavski dolini.
Od tam, kjer najhuje piha burja
Bogdan Semenič, lastnik prevozniškega podjetja iz Podnanosa: »Pred leti sem bil poslovno v Nemčiji. Ko sem povedal, od kod prihajam, so mi takoj rekli: Že vemo, od tam, kjer najhuje piha burja, čeprav so bili iz drugega dela Evrope. Kaže, da to dolino poznajo vsi, le mi je očitno nismo poznali. Na enem od sestankov v Ljubljani sem celo ponudil svoj tovornjak, na katerega bi namestili merilne naprave in bi ga tudi sam vozil na lastno odgovornost. Tako bi ugotovili, s kolikšno hitrostjo je mogoče peljati, ko piha burja. Ob omejeni hitrosti bi namreč promet kljub vsemu lahko potekal. A zdaj cesto raje preprosto zaprejo, celo v času, ko burje sploh ni. To vam lahko povem iz lastnih izkušenj.«