Poznam ga že dolgo, kakšnih dvajset let. Odkar sva se nazadnje videla, se je močno spremenil. Nekdanjo (navidezno) grobost je zamenjal izraz bolečine na obrazu, nekdanjo zaletavost umirjeno govorjenje in premišljenost. Ko ga opazujem, pomislim, da je gotovo veliko pretrpel. A čeprav vem, da ima življenje za vsakogar od nas svoj paket preizkušenj, ne bi nikoli niti po naključju uganila, kaj je tisto, kar je, vedno tako zelo močnega in nedotakljivega, spremenilo njega.

Ne bi vrtala vanj; sam se je odločil, da bo spregovoril. »Si kdaj razmišljala, kako se počuti partner ženske, ki je bila spolno zlorabljena?« je začel. Niti v sanjah, sem priznala. »Jaz pa vem,« je dejal. »Poročil sem se z žensko, ki je bila posiljena v mladosti. Zgodilo se je, še preden sem jo spoznal, tako pa se je končala najina zgodba,« je nadaljeval in mi pod nos pomolil list papirja, na katerem je pisalo Sklep o sporazumni razvezi zakona. »Ni šlo več naprej,« je dodal. »Storilec, ki jo je posilil, je ne le njej, temveč tudi najini družini uničil prihodnost in življenje.«

Tako blizu, a tako daleč … »Spoznala sva se sredi devetdesetih. Vanjo sem se zaljubil. Res je, da ji že takrat ni bilo veliko do spolnosti, a temu takrat nisem posvečal prav veliko pozornosti. Pomembnejše je bilo, da se pogovarjava, da sva veliko skupaj. Tudi ona me je imela rada. Po nekaj letih sva se poročila in začela graditi hišo. Ker sem vse dneve delal, potem pa še gradil, sem bil zvečer navadno tako utrujen, da sem kar padel v posteljo. Vendar je bila hiša sčasoma dokončana, materialne stvari so se kakšno leto po poroki uredile. Dobro sva se razumela in videti je bilo, da je vse prav. Potem pa sem si kakšno leto po poroki tu in tam le zaželel tudi malo nežnosti. A ni je bilo. Žena se je v postelji nenehno obračala stran in niti slišati ni hotela o tem, da bi imela spolne odnose.«
                                                                      Več v Jani, št. 10, 9.3.2010