»Pozdravljeni. Sem spolno zlorabljena ženska, o kateri je moj mož govoril v zadnji številki Jane. Rada bi vam povedala svojo zgodbo.« Sporočilo, ki me je čakalo prejšnji torek, bi me skoraj pribilo ob tla. »Kako?« sem jo vsa osupla vprašala, »saj vi vendar nočete govoriti o tem!« »Do pred kratkim res nisem in res je vse, kar vam je povedal mož. A zdaj, ko sem končno spregovorila prvič, me ni več sram! Zdaj si želim govoriti!«

Naslednji dan jo obiščem doma, kjer z možem (spomnimo: ta je v prejšnji številki Jane povedal, kako ga je žena v spolnosti dolga leta zavračala, šele pred dvema letoma pa mu je zaupala, da je tako zato, ker je bila spolno zlorabljena v mladosti) že dolgo živita le kot prijatelja, medtem ko čakata na konec ločitvenega postopka. On pozdravi in se poslovi, iz nje pa se že po nekaj trenutkih usuje plaz besed. Kot da bi zdaj končno izbruhnilo na dan vse tisto, o čemer je molčala več kot dvajset let. Plaz bolečine, ki je dolga leta uničeval najbolj njo, potem pa še moža in otroke.
Posilil jo je prijatelj iz otroštva. Najtežje je začeti pri najbolj bolečem; torej na začetku. Z mislimi se vrne k večeru pred več kot 20 leti, ko so šli s prijatelji v disko. »Stara sem bila 16 let. Z nami je bil moj dobri prijatelj iz otroštva. Od nekdaj sem mu zaupala. Nenadoma sva se znašla sama. Zgodilo se je, česar ne privoščim nobeni ženski. Posilil me je. Branila sem se, grizla, kričala. A visok je bil dva metra in tehtal je več kot 100 kilogramov. Nikakor se ga nisem mogla ubraniti.« S posilstvom ji je vzel tudi nedolžnost. »O vsem tem res težko govorim. Ampak nekako je treba povedati, a ne?« zastavi vprašanje bolj sebi kot meni, medtem ko mi roji po glavi predvsem, kako je mogoče, da je o dogodku, ki jo je za vedno ranil in prizadel, tako dolgo molčala. »Na policijo takrat nisem šla, saj sem se bala, da me bodo spraševali: Kaj ste pa počeli tam? Zakaj ste morali iti tja? Kaj ste imeli pa oblečeno …? Občutek sem imela, da bi se pri tem počutila še enkrat posiljeno. Ali pa, da me obravnavajo kot storilko, ne kot žrtev.«
Ne le da storilca ni naznanila; o tem, kar se ji je zgodilo, več kot dvajset let prav nikomur ni črhnila niti besedice.

                                                                     Več v Jani št. 11, 16.3.2010