Moja plazma lahko reši življenje moje družine. In za vsako darovanje plazme prejmem 22 evrov! piše na letaku, ki slovenske kupce vabi v avstrijski nakupovalni center Seiersberg. Pa še to, da je krvna plazma potrebna za izdelavo zdravil, ki rešujejo življenja. V Mladinskem centru so svoje ogorčenje zelo slikovito izrazili. » Ne damo krvi za denar! Ne damo krvavega denarja za nakupe! In ne podpiramo tistih, ki gledajo skozi prizmo kapitalističnega krvoseštva!« Še posebno jih je razjezila povezava tako humanitarnega dejanja, kot je krvodajalstvo, in pehanja za materialnimi dobrinami. »Očitno je veletrgovce zmotila manjša kupna moč obubožanega ljudstva in so se domislili – saj imajo še kri! Vzemimo jo, nekaj malega jim plačajmo in bodo imeli denar za nakup!« Še posebno pa so sumničavi ob tem, da trgovec zbira plazmo, saj so prepričani, da za vsem skupaj stoji katero od farmacevtskih podjetij, ki tako zbira material za svoje raziskave in proizvodnjo krvnih zdravil. Najverjetneje imajo prav.
Predelava in prodaja tudi pri nas
V večini evropskih držav je krvodajalstvo neplačana solidarnostna in človekoljubna dejavnost. Tako stoji zapisano tudi v slovenskem zakonu o preskrbi s krvjo. Izjeme so Avstrija, Nemčija in Češka, kjer je dovoljeno plačevati za krvno plazmo, a zbirajo jo lahko le posebej za to registrirana podjetja in transfuzijske ustanove, ki se ukvarjajo z izdelovanjem zdravil iz sestavin krvi. Pa še tam gre uradno za povrnitev stroškov, kot so zapisali tudi na avstrijskem letaku. S tem so se obenem elegantno izognili kršenju slovenskega zakona, ki določa brezplačnost krvodajalstva. To, da pri nas za darovano kri ne dobimo denarja, pa ne pomeni, da se kri – ali iz nje narejena zdravila – ne kupuje in ne prodaja. Imetnikov dovoljenj za promet s krvnimi izdelki je v Sloveniji sedem, med njimi na prvem mestu Zavod RS za transfuzijsko medicino.

Več v tiskani izdaji revije Jana, št. 11, 16.3. 2010