V četrtek so na Pogačarjevem trgu v Ljubljani znova postavili spomenik ženskim demonstracijam v letu 1943, ki je stal pred ljubljansko stolnico v letih od 1953 do 1991. Ker cerkvenim oblastem zaradi spornega napisa in simbolike žugajočega prsta ni bil po volji, so ga odstranili. Zdaj je končno dobil svoje mesto in novo obliko, nosi pa tudi nesporen napis in opominja na bistveno – neverjeten ženski pogum.
Ljubljana ima štiri spomenike, ki so posvečeni ženskim demonstracijam iz leta 1943. Postavljeni so na krajih, kjer so se v obdobju italijanske okupacije zbirale ženske. Takrat so italijanske oblasti aretirale in v zapore poslale okoli 25.000 Slovencev, hkrati pa so izvajale enega najkrutejših ukrepov – streljanje talcev. Ko so tik pred božičem leta 1942 začele nastajati vaške straže, protikomunistične enote, in je mestna straža v Ljubljani izvedla kar 600 aretacij, je postalo ljudi še posebno strah. Kajti bistvena razlika je, ali aretacije izvede okupator ali pa kdo, ki pozna svoje someščane in ve, kam kdo sodi. Začele so se širiti govorice, da bodo še naprej streljali talce.
Ker sorodniki niso natančno vedeli, kje so zaprti njihovi svojci, saj do njih niso imeli dostopa, z njimi pa je bila onemogočena vsakršna komunikacija, so se ženske začele spontano zbirati pred zapori na Metelkovi. »Ženske so svojcem želele dostavljati pisma in pakete z osnovnimi življenjskimi potrebščinami. Bila je huda zima, moške pa so večinoma aretirali in odpeljali sredi noči. Predstavljate si lahko, da se niso imeli časa obleči in da so bili za takšne razmere popolnoma neprimerno opravljeni. Demonstracije so se tako zgodile zaradi globoke skrbi za usodo svojcev,« pravi dr. Vida Deželak Barič z Inštituta za novejšo zgodovino, članica komisije za ponovno postavitev spomenika in proučitev okoliščin dogodka ob demonstracijah žensk.
Po pomoč k škofu Rožmanu. Sčasoma so ženske začele iskati pomoč ne samo pri italijanskih okupacijskih oblasteh, temveč tudi pri cerkvenih dostojanstvenikih, in že januarja 1943 so šle k škofu Rožmanu. Demonstrantke so se spoznavale med seboj, njihove zahteve so postajale čedalje glasnejše in ambicioznejše, bile so vse bolj organizirane. Venomer pa je bil v ospredju močan humanitarni vidik – za človekove pravice so bile pripravljene tvegati osebno svobodo.
Večje demonstracije so se zgodile 21. junija 1943, začele pa so se pred sedežem visokega komisarja na Prešernovi. Ženske so na silo razgnali, vendar se niso razbežale, temveč so se podale do škofije po pomoč k škofu. Tam pa so jih pričakali z vodnimi curki iz gasilskih brizgaln in jih naposled razbili. In v spomin na ta dan je nastal spomenik pred ljubljansko stolnico, ki so ga postavili na 10. obletnico demonstracij. »Težko je reči, ali so pred škofijo iskale samo pomoč ali je šlo že za demonstracije proti Cerkvi. Verjetno je šlo za kombinacijo obojega. Jasno je, da Cerkev ni podpirala odpora proti okupatorju, ki je potekal pod vodstvom komunistične partije, po drugi strani pa tudi ni mogoče zanikati, da je internirancem pomagala po svojih zmožnostih. Znano je, da je škof Rožman ženske delegacije pred tem junijskim protestom že sprejemal,« pravi Deželakova. Po njenih besedah so si strokovnjaki edini v prepričanju, da je takratna obtožba, češ da je prav škof zahteval, da so ženske grobo razgnali, neresnična.
Namesto pesti žugajoči prst. Na deseto obletnico demonstracij so na vse kraje ženskih demonstracij postavili spomenike, tudi pred stolnico. »Že sama postavitev je spominjala bolj na demonstracijo proti Cerkvi kot na spomenik demonstrantkam. Na spomeniku pa je bil tudi napis, ki ni bil popolnoma resničen. Pisalo je, da so demonstrantke na škofovo zahtevo na silo razgnali. Za Cerkev je bil spomenik zaradi neresničnega sporočila boleč in moteč, prav tako pa je bila provokativna izvedba kipa. Izvajalci se niso držali načrtov arhitekta Ravnikarja, po katerih je bila na kamnitem stebru poleg drugačnega napisa prvotno načrtovana tudi v pest stisnjena kamnita roka kot simbol uporne Ljubljane. To roko so neznani izvajalci spremenili, tako da je iztegnjeni prst žugajoče in očitajoče kazal proti škofovi rezidenci in sporočal, da Cerkev v vojni ni opravila svoje naloge. Šlo je bolj za povojni obračun s Cerkvijo, na demonstrantke pa kakor da se je pozabilo,« meni Deželakova.
Nato so bile v zgodovini kipa ustanovljene kar tri komisije – kip so mestne oblasti zaradi protestov Cerkve prestavile v restavratorsko delavnico, kjer bi dobil prvotno, nesporno obliko. Ampak nato ni bil nikoli več postavljen na svoj prvotni prostor. Tretja komisija, ki je delo končala z odprtjem novega kipa v četrtek, je poiskala salomonsko rešitev. Kip je dobil povsem novo, sodobno obliko, delo kiparke Dragice Čadež, in nesporen napis, ki pravi: »Vztrajnim in pogumnim ženskam, ki so v množičnih demonstracijah 21. junija 1943 zahtevale osvoboditev 1000 internirancev iz fašističnih taborišč.«
Zaradi spomenika se bodo verjetno še kresala mnenja in vzbujali pomisleki, ali le ni šlo za ugoditev Cerkvi, vendar bo končno stal in nas opominjal na pogumne slovenske ženske, ki so se odločno postavile v bran za pravo stvar – za človeka. Tega ne gre pozabiti!
Jana, št. 28, 13. 7. 2010
