Ob stavki javnega sektorja, ki je prejšnji teden ohromila državo, se je večina državljanov, ki so bodisi zaman čakali pred uradniškimi okenci bodisi jih je zaradi stavke doletela kakšna druga neprijetnost, spraševala, od kod vendar uradnikom, zdravnikom, kulturnikom, policistom in drugim javnim uslužbencem (pre)drznost, da zahtevajo zase več denarja, zdaj ko je toliko ljudi na cesti ali na robu revščine, četudi (še) imajo delo.
Redki jim dajejo v boju za njihove pravice prav. Doru Hvalici, prvemu možu Glose, sindikata kulture in narave Slovenije, legendi slovenskega sindikalnega gibanja, smo zato postavili nekaj vprašanj, s katerimi se ta čas ubada predvsem nestavkajoči del države.
Ste imeli ob pripravah na stavko javnih uslužbencev sami kakšne zadržke?
Osebno sem jih imel. Veliko smo razmišljali, ali nas bodo ljudje sploh razumeli, ali bodo sprejeli to, da stavkamo v razmerah, ki so kritične, ki terjajo od vseh nas neko posebno žrtev. Čeprav je vsa ta zgodba o globini krize in finančnem stanju lahko tudi samo konstrukt. Vprašanje je, ali temu vsemu sploh verjamemo.
Kaj imate v mislih?
Če nekdo vztraja, da ne more poravnati dolga lastnim zaposlenim, skoraj sočasno pa Grčiji nakaže obrok v višini 104 milijone evrov za njene javne uslužbence, to pomeni, da denar je! Čeprav vem, da je v tej izjavi kar malo demagogije.
Kam, poleg v Grčijo, še gre denar nas davkoplačevalcev?
Odteka po različnih kanalih. Prepričan sem, da se ga ogromno prelije v provizije. Na včerajšnjih pogajanjih (minuli torek, op. a.) smo kar tako, na slepo, pokazali točko v proračunu, ki dokazuje, da je vlada kupila najdražje računalnike, čeprav se enako opremo dobi po 70 odstotkov nižji ceni! Še vedno imajo rezerviranih 15 milijonov za nakup vozil. Če malo poenostavim: temu, da v 10 milijardnem proračunu ni mogoče najti 25 milijonov za vračilo dolga – na kolikor bi, če bi bila vlada pripravljena na pogajanja, sindikati na koncu pristali – je preprosto težko verjeti! Dejansko pristajamo na zamrznitev plač – ampak tistih plač, ki bi jih morali imeti, ne onih, ki jih dejansko izplačujejo! Zato vztrajamo, naj nam dajo plače glede na pravico, ki nam je že bila dana, in naj potem zamrznejo ta znesek. Dokler tega ne bodo naredili, ostajajo številni delavci v neenakopravnem položaju. Nekateri javni uslužbenci namreč že imajo plačo, kakršno določa zakon, drugi, s številnimi zaposlenimi v kulturi na čelu, pa je še nimajo.
Ampak ali niso številni delavci iz zasebnega sektorja še v veliko bolj neenakopravnem položaju?
Sindikalna – morda bi spet kdo rekel, da nekoliko bolj demagoška – drža je: če bi vedeli, da ta sredstva gredo za tiste, ki nimajo kaj dati v usta, za nova delovna mesta, smo takoj za to, da ta znesek podarimo zanje! Najbrž bi kakšen odstotek še dodali.
Ste to že komu konkretno predlagali?
Tak predlog smo že dvakrat podali na pogajanjih z vlado. Prvič je bil zavrnjen z ironijo, drugič so rekli, da to ne gre, ker bi pomenilo spremembo zakonodaje. Kot da država drugače ne spreminja zakonov kar v treh dneh, kadar ji to ustreza! Mislim, da bomo s to pobudo celo nadaljevali. Za zdaj ni pravnega temelja, da bi to naredili. Lahko bi podelitev takšne pomoči sicer izvedli individualno, znotraj neke ustanove, na sistemski ravni pa ne.
Dokler vemo, da je proračun luknja brez dna, iz katere se napaja recimo sanacija bank in kjer se najde denar za tiste, ki so pravzaprav povzročili, da številni danes nimajo delovnih mest in ne kaj dati v usta, dodatnih žrtev od državnih uslužbencev pač ne morejo pričakovati! Kajti ne nazadnje – in tu bom res skrajno poenostavil, upam, da me ne bo kdo napak razumel –, kakšna je razlika med delavcem Vegrada, ki ni dobil plačila za svoje delo, in recimo mizarjem v gledališču, ki tudi že dve leti ni dobil zakonsko določenega plačila za svoje delo? Oba sta delo opravila.
Več v Jani št. 40, 5.10.2010
