V svoji knjigi Bela omela pravite, da rak ni lokalno obolenje in da ta pravljica ne velja več.
Tako je, tumor je samo viden simptom rakave bolezni. Neko fizično stanje je najprej omogočilo nastanek tumorja. Rakava bolezen je nastala običajno zaradi večje izpostavljenosti različnim obremenitvam – škodljivim snovem, travmam … Po kirurški odstranitvi tumorja, kemoterapiji in obsevanju rakava bolezen še ni ozdravljena. Te metode niso pri tej bolezni ničesar spremenile, je niso ozdravile, se je pravzaprav niso niti dotaknile. Zato je v središču biološkega zdravljenja vedno stanje, ki je pripeljalo do nastanka rakave bolezni.
Je torej treba rakavega in tudi druge bolnike obravnavati kot telo, življenje, dušo ter duha? Kam se tu umešča uradna medicina?
Raka mnogokrat diagnosticirajo šele v zelo poznem stadiju, zato je tu potrebna tako imenovana uradna medicina, da se hitro in radikalno odstranijo večje mase tumorjev – zaradi prehodnih ali stalnih poškodb. Pri zdravljenju raka kot bolezni celotnega človeka je treba opustiti in preprečiti vse, kar bi škodovalo telesu, njegovi zmogljivosti in bi ogrožalo njegovo obrambo. Bolnik naj bi v simptomu spoznal korist in v usodi priložnost za spremembo – da rak ne bo imel več razmer za obstoj.
Pravite, da je bela omela najstarejša in najbolj znana predstavnica fitofarmacije in danes že splošno sprejeta v kliničnem zdravljenju raka – a ne v Sloveniji.
Predvsem zato, ker v Sloveniji uradna medicina nima zdravnikov za naravno zdravljenje. Morda bi bila v takem primeru rešitev integrativna medicina. Ker pa je v Sloveniji dopolnilna medicina premalo ločena od vere, zdravnikom ni dovoljeno komplementarno zdravljenje.
Želijo si jo bolniki in zdravniki – omela ni več alternativno zdravilo, a spet ne v Sloveniji.
Stiska se sliši do nebes. Zato je morala biti ta knjiga napisana in zato je tudi tako napisana, da se bodo lahko informirali zdravniki in bolniki. Ko so v Sloveniji še trdili, da ne obstajajo imunoterapije, ki bi jih bilo vredno omeniti, smo zdravniki za naravno zdravljenje v Nemčiji zdravili z omelo že šestdeset let. Šele zadnjih deset let je poskušala znanstvena medicina to zdravljenje poenostaviti, a ji ni uspelo. Omela se ima zahvaliti za mnoge študije prav znanstveni medicini. Vedno pa se bodo našli tudi nasprotniki, ki te metode zdravljenja ne poznajo in/ali zasledujejo druge interese.
Zdravljenje z omelo se je zapostavljalo predvsem zato, ker obširno posvečanje bolniku ne sodi v noben storitveni katalog oziroma ne prinaša finančnih koristi. Šele s tem, ko se lahko bolnik sam pouči v knjigi, bo zdravnik razbremenjen v svoji svetovalni vlogi. Začetek je, sedaj bo prišlo tudi do povpraševanja in ponudbe. Zasebni zdravniki bodo prvi, ki bodo ponudili komplementarno zdravljenje z ekstrakti omele. Ja, ekstrakti iz omele so povsem naravni ekstrakti po zakonu o zdravilih, ki zagotavlja poenotenje kakovosti, varnost in učinkovitost izvlečkov iz omele. Tudi z zakonom o dovoljeni uporabi zdravilnih rastlin se za ekstrakte iz omele ne bo nič spremenilo.
Bi bela omela nekoč res lahko nadomestila kirurgov nož?
Ja, to se ujema že z dejstvom, da lahko z zdravljenjem z omelo preprečimo ponovitev raka. Če bi ga lahko diagnosticirali že v predstopnji, bi bilo to očitneje. Če se infundirajo (dajanje infuzije, op. a.) omelini ekstrakti v tumorje in telesne votline, učinkuje omela podobno kot kemoterapija. Obstaja tudi študija, v kateri se je omelino zdravilo helixor pri vstavitvi v plevralno votlino izkazalo enakovredno zdravilu tetraciklinu.
V knjigi pravite, da se tumorske celice lahko uničijo z belo omelo preko celic imunskega sistema, lahko pa tudi z neposrednim injiciranjem v tumor. Lahko preprosto pojasnite, kaj se dogaja?
Snovi iz omele v nizkih odmerkih spodbujajo in sprožijo verižne reakcije imunskega sistema, ki so usmerjene proti tumorskim celicam. Intakten imunski sistem lahko prepreči metastaziranje ali recidivnost. Hkrati pojača omela odporno moč, ščiti pred okužbami, blaži tumorsko pogojene bolečine in stranske učinke agresivnega zdravljenja. Na splošno izboljša življenjsko kakovost bolnika, njegove počutje, apetit, aktivnost in tudi spanje. V drugem primeru, ko pride do neposrednega stika omele z rakavo celico, na primer z infuzijo, se bolj izraža njena citotoksična lastnost (apoptoza, nekroza). Z omelo bolnik ni več prepuščen neusmiljeni usodi; lahko ga opazujemo, kako se osvobaja strahu, ki je obvladoval njegove misli in čustva ter okupiral njegova dejanja.
Več v Jani št. 10
Tekst: MIŠA ČERMAK, foto: OSEBNI ARHIV
