Kljub temu da naj bi sodili med razvite države, smo z odnosom do čedalje več dementnih bolnikov na sramotno nizki ravni. Trenutno naj bi bilo v Sloveniji okrog 30.000 bolnikov z demenco, vsako leto naj bi obolevnost porasla za 30 odstotkov. Ob tej množici pozabljivih in osebnostno popolnoma spremenjenih mam in očetov, babic in dedkov, ki zaradi bolezni ne morejo več živeti sami, brez vsakršne zdravstvene in socialne pomoči izgorevamo njihovi otroci, vnuki, drugi sorodniki ... Ljudje, ki so vse življenje plačevali v zdravstveno blagajno, na stara leta izgubijo vse dostojanstvo, predvsem pravico do spoštljive obravnave. Obsojeni so na hiranje na robu družbe.
Katastrofalno slaba oskrba dementnih. V svetu si prizadevajo, da bi dementne čim dlje obdržali v domačem okolju, in jim zagotovijo usposobljeno strokovno osebje, saj zanje ne morejo skrbeti samo svojci. Na Švedskem, na primer, ima bolnik z demenco plačano pravico do devet obiskov usposobljenih oseb na dan. Pri nas pa je vse na ramenih svojcev, bolniki z zelo izraženo boleznijo pa, če imajo srečo, »končajo« na psihiatriji. Dosegljivost pomoči za dementne bolnike je sila slaba. Nega in varstvo, bodisi zasebno bodisi v okviru dnevnega varstva v domovih za ostarele, sta draga, predraga za bolnika s povprečno pokojnino, patronažna služba bolnika lahko obišče samo enkrat na 14 dni, prostora v domovih za ostarele je premalo, tamkajšnja nega je draga.
Prepozno do zdravnika. »Ker naša družba demenco obravnava kot nekaj normalnega v teh letih, mnogi mislijo, da to sploh ni bolezen in da se je ne da zdraviti. Zato oboleli ob prvih znakih, torej takrat, ko se lahko bolezen še zelo dobro zdravi, ne obiščejo zdravnika. Vse prepogosto se tudi dogaja, da zdravnik ob prvem obisku simptomov ne prepozna kot morebitno demenco in obolelega ne napoti k specialistu. Ker jim zavarovalnica ne zagotavlja dovolj časa in možnosti za presejalne teste oziroma za poseben pristop k tej bolezni, splošni zdravniki množično ne napotujejo morebitno dementnih ljudi na specialistične preglede, čeprav je obolevnost z demenco že množična. Velikokrat na prvi pregled k splošnemu zdravniku, k psihiatru ali k nam na nevrološko kliniko pridejo že tako močno oboleli, da jim z zdravili ne moremo več kaj veliko pomagati,« opozarja dr. Milica G. Kramberger, dr. med., s kliničnega oddelka za bolezni živčevja na nevrološki kliniki, ki je tudi vodja Centra za kognitivne motnje, namenjenega prav obravnavi bolnikov z demenco.
Tekst: TINA HORVAT, foto: ŠIMEN ZUPANČIČ
Več v Jani št. 31, ki bo po zagotovilih vodstva izšla z dvodnevno zamudo v četrtek, 4. avgusta 2011.
