Od prvega dne po izvolitvi priljubljenost papeža Frančiška narašča. Preprosto in prepričljivo govori o sočutju, kritično in za mnoge revolucionarno ter brez zadržkov tudi o sprevrženem svetu denarja, pa o tem, da se morata Cerkev in sodobni človek spremeniti. Cerkev želi odpreti za vse in preoblikovati po meri sodobnega človeka. S svojo odločnostjo in pogumom je številne presenetil ter si pridobil spoštovanje tudi med neverujočimi.
Eugenio Scalfari je ugleden italijanski novinar, politik in eden od ustanoviteljev dnevnika La Repubblica, ki bo naslednje leto dopolnil devetdeset let. Je ateist, a novi papež je zanj postal pravi izziv. Poslal mu je pismo in mu zastavil vrsto vprašanj o veri ter problemih sodobnega sveta. Papež mu je nanj odgovoril, nato pa ga je poklical po telefonu in ga povabil na intervju. Še eno presenečenje, saj si doslej papeži niso ravno pogosto pustili zastavljati vprašanj.
Tako sta si sedla nasproti papež in ateist, z globokim spoštovanjem drug do drugega in z veliko iskrive radovednosti. Njun pogovor je bil objavljen z naslovom Tako bom spremenil Cerkev in s podnaslovom Mladi brez dela, ena od težav sveta. Dialog ni lahkoten, a intervju je pomemben dokument za predstavo o tem, kdo je v resnici papež Frančišek, ki je tako odločno stopil iz ozadja v samo središče ne le katoliškega, temveč svetovnega prizorišča. Pogovor je bil mnogo daljši in pogosto zapleten, zato ga objavljamo v skrajšani in delno prilagojeni obliki. A predstava o tem, kako zanimiva sogovornika sta si sedela nasproti, upamo, ne bo nič okrnjena. Revija Jana je od italijanskega dnevnika La Repubblica pridobila ekskluzivno pravico do objave intervjuja.
S papežem sem se srečal v njegovi rezidenci Santa Maria, v eni od stranskih sob z mizo s petimi ali šestimi stoli, s sliko na steni. Pred tem sem prejel telefonski klic, ki ga ne bom pozabil do konca življenja. Bilo je ob dveh in 30 minut popoldne. Zazvonil je telefon in moja tajnica mi je vznemirjeno sporočila: »Papež vas kliče, takoj vam ga prevežem.«
Okamnel sem od presenečenja, na drugi strani pa mi je glas Njegove svetosti že dejal: »Dober dan, sem papež Frančišek.« »Dober dan, Vaša svetost,« sem odgovoril, »šokiran sem, nisem pričakoval, da me boste poklicali.« »Zakaj šokiran? Poslali ste mi pismo in sporočili, da bi me želeli osebno spoznati. Tudi jaz imam enako željo, torej vas kličem, da najdeva pravi čas za sestanek. Samo da pogledam v beležnico: v sredo ne morem, v ponedeljek tudi ne, bi bilo za vas v redu v torek?« »Odlično,« sem odgovoril. »Je za vas primerno ob 15. uri? Če ni, bova našla drug datum.« »Vaša svetost, tudi ta ura se mi zdi zelo primerna.« »Torej sva dogovorjena: Santa Maria, v torek, 24., ob 15. Vstopiti morate pri vratih Svetega sedeža.« Nisem vedel, kako naj sklenem pogovor, zato sem rekel: »Vam lahko pošljem objem po telefonu?« »Seveda, tudi jaz vam pošiljam objem. Ko se srečava, bova to naredila še v živo. Nasvidenje.«
In zdaj sem tu. Papež vstopi in mi poda roko. Sedeva. Nasmeje se in pravi: »Nekateri moji sodelavci, ki vas poznajo, so mi rekli, da ste me prišli spreobrnit.«
Zato še jaz odgovorim s šalo: »Tudi moji prijatelji mislijo, da me želite spreobrniti.«
Še naprej se smeje in pravi: »Novačenje bi bila velikanska neumnost, brez smisla. Treba se je spoznavati, poslušati in spodbujati razumevanje sveta, ki nas obdaja. Zgodi se mi, da si po enem srečanju zaželim drugo, ker se mi porodijo nove zamisli in odkrijem nove potrebe. To je pomembno: da se poznamo, poslušamo, razširimo krog naših misli. Svet je poln poti, ki se zbližujejo in oddaljujejo, pomembno pa je, da nas vodijo k Dobremu.«
Na moje vprašanje ste mi odpisali: »Med najhujšimi težavami, ki pretresajo sodobni svet, sta brezposelnost mladih in osamljenost, v katero so odrinjeni ostareli ljudje. Starejši potrebujejo skrb in druženje, mladi pa delo in upanje, a tega nimajo ne eni ne drugi. Žal tega niti ne iščejo več. Prisiljeni so v sedanjost. Povejte mi, je mogoče živeti, če si prisiljen v sedanjost? Brez spomina na preteklost in hrepenenja, da bi se pognal v prihodnost, da bi nekaj ustvaril, imel načrte in družino? Je tako mogoče živeti še naprej? To je po mojem največja težava, ki jo ima pred seboj Cerkev.« Svetost, mislim, da je to predvsem politična in ekonomska težava, ki zadeva države, vlade, stranke in sindikalna združenja.
Seveda, imate prav, a dotika se tudi Cerkve in še posebej Cerkve, saj takšna situacija ne prizadeva le materialnega sveta, temveč tudi duhovnega. Cerkev bi se morala počutiti odgovorna tako za telo kot za dušo.
Lahko sklepam, da se Cerkev ne zaveda dovolj teh težav in jo želite usmeriti k njim?
V veliki meri se jih zaveda, a ne dovolj. Želim si, da bi se jih bolj. To ni edina težava, ki jo imamo, a je najbolj nujna in dramatična.
Svetost, ali obstaja enotna predstava o Dobrem? In kdo jo določa?
Vsak od nas ima svojo predstavo o Dobrem in Slabem. Mi jo moramo le usmeriti tja, kjer mislimo, da lahko najdemo Dobro.
