Lepi mladi ženski, ki mi zaradi nevarnosti okužbe nista podali roke, sta me presenetili: nikoli jima ne bi pripisala kalvarije, ki ju je spremljala večji del življenja in se je iztekla z uspešno transplantacijo. Maši Čuk so pred dvema letoma po mučnih letih bolezni presadili pljuča, Ani Habat zaradi prirojene srčne napake in kroničnega pomanjkanja kisika v organizmu pred slabim letom pljuča in srce hkrati. Obe sta vedeli, da umirata in da je presaditev edina rešitev, obe po uspešni operaciji živita neprimerno bolj polno. Prijateljici, ki ju je združila presaditev, zaradi hvaležnosti in stisk, ki sta jih prebrodili, želita o svoji dostikrat boleči izkušnji in preizkušnji govoriti odkrito ter iskreno: »Ker tako pomagava bolnim, ki še čakajo na presaditev.«
Znanstvo in prijateljstvo Primorke Maše in Ljubljančanke Ane sta stara dobro leto, od takrat, ko je Ana čakala na presaditev srca in pljuč. V pulmološkem društvu, ki je izdalo knjižico o transplantaciji, so namreč zaprosili bolnike, da zapišejo svoje izkušnje: svojo je prispevala tudi Maša, knjižico pa so razdelili članom, med njimi Ani. »Dali so mi jo pred presaditvijo. Mašina zgodba je bila najdaljša, zelo dobro in doživeto napisana.« Ana je Mašo nato velikokrat poklicala in vprašala za nasvet, saj so bile zanjo najtežje preizkušnje že mimo.
Mašina zgodba. Njeno bolezen, cistično fibrozo, so ji odkrili pri enajstih letih, ko je imela tri pljučnice zapored. »Ponavadi jo ugotovijo že pri dojenčkih. To je najpogostejša dedna bolezen belcev. Ko so jo odkrili pri meni, je bila redka in dokaj nepoznana.« Takrat je Mašina mama vzela stvari v svoje roke: morala je pojesti vse, kar ji je pripravila – vse življenje je imela namreč težave s tekom. Ob mamini odločnosti se je zredila za deset kilogramov in prvič v življenju ni bila več podhranjena. »Telovadila sem, mama se je potrudila, da sem bila zelo aktivna, hodili smo v hribe – naredila je vse, da mi je zagotovila kondicijo. Pri devetnajstih sem bila v takšni formi kot drugi.« Nato je odšla na študij prava v Ljubljano, pojavili so se pritiski, stres, vse manj je skrbela zase in stvari so ji ušle iz rok. »Drastično se mi je bolezen sicer začela slabšati šele proti koncu fakultete: pri dvaindvajsetih sem bila prvič na intravenozni terapiji z antibiotiki, nato sem jo potrebovala enkrat letno.« Pred diplomsko nalogo se ji je zdravje začelo rušiti. »Načrte s službo in kariero sem vsakih nekaj mesecev prilagajala, ker sem se morala vsak dan znova soočati z dejstvom, da ne zmorem. Šla sem k starim staršem, ti so dobesedno skakljali v tretje nadstropje, jaz pa nisem zmogla niti enega …« Pri petindvajsetih letih so ji povedali, da bo potrebna presaditev pljuč, a o tem si je komaj upala razmišljati.
Mučenje, nevredno življenja. »Minilo je več kot pet let in jaz sem še vedno razmišljala in bila sposobna čedalje manj – za diplomo je zmanjkalo moči. Mama se je trudila, a v teh letih je čutila, da se nima več pravice vpletati, me je pa podpirala pri vseh odločitvah.« Mašo je bilo namreč strah. »Stanje se mi je slabšalo, antibiotik ni več prijel, saj sem se okužila z bakterijo, odporno proti vsem antibiotikom. Drastično se je slabšalo: zadnji mesec na Golniku je bilo grozno, mučenje, nevredno življenja.« V tednu, dveh je bila že na respiratorju. »Občutki so bili, ni pomembno, kaj je, samo da je konec.«
