Potem ko sta živeli vsaka svojo življenjsko zgodbo, sta se spet zbližali pred četrt stoletja, ko sta v treh letih obe postali vdovi. Ena brez druge ne moreta in še dobro, da je naključje hotelo, da sta sosedi. Včasih pride tudi do nesoglasij, a jih zgladita z besednim dvobojem, in nikoli nista jezni druga na drugo.
Rodili sta se malo prezgodaj. Čeprav sta deklici na svet privekali 15. avgusta, torej sredi poletja, so ju zavili v vato in nekakšno pleteno gamašo, saj takrat še niso poznali inkubatorjev in so se ljudje znašli vsak po svoje. Bili sta si podobni kot jajce jajcu in le redki so ju ločili. Njihova hiša je bila nekoliko odmaknjena od vasi, zato sta bili večinoma brez družbe sovrstnikov, imeli pa sta štiri leta starejšo sestro Stanko. V šoli ju niso ločili, a tega nista izkoriščali. »Nikoli se nisva lažno predstavljali, nisva bili dovolj lumpi za ta svet. Od nekdaj nama veliko pomenijo vrline, kot sta poštenost in pravičnost, zato nama niti na misel ni prišlo, da bi šla k tabli tista, ki je bolje znala, oziroma da bi se dogovorili, da bi se neko snov naučila samo ena.«
S fanti sta se včasih malo pošalili. Tudi fantje ju velikokrat niso razlikovali. »Tisti iz naše vasi so si počasi zapomnili nekatere podrobnosti, če so prihajali iz katere od sosednjih vasi, pa niso vedeli, katera je Lada in katera Mira. »Včasih se je ena pogovarjala s fantom in šla v hišo, ven pa je prišla druga in nadaljevala s pogovorom, ne da bi opazil, da sva se zamenjali.« Nista pa si take potegavščine nikoli privoščili na zmenku. »Bili sva vzgojeni v krščanski veri, kjer so temelj vrednote, zato tudi fantje nikoli niso bili povod za najin spor. Tisti, ki je bil všeč eni, je bil za drugo nedotakljiv,« sta mi zatrdili v en glas.
Poročili sta se na isti dan. Lada in Mira sta tudi svojima partnerjema obljubili večno zvestobo na isti dan. »Poročili sva se 3. februarja 1951,« sta ustrelili kot iz topa in kmalu sem ugotovila, da datume in letnice brez daljšega razmišljanja stresata iz rokava. Za svojih 88 let sta zelo vitalni, tako telesno kot umsko. »Poroka je bila skromna in ohcet smo imeli kar doma. Sva se pa civilno poročili teden prej kot cerkveno.« Lada je od sestre dvojčice starejša dobro uro, prva pa je zanosila Mira. »Lada je bila zelo prestrašena in nejevoljna, saj je v tedanjih časih veljalo prepričanje, da pri enojajčnih dvojčicah ena izmed njiju ne bo mogla imeti otrok. Pa je Lada naredila konec stereotipom in zanosila le tri mesece za menoj in takrat sem bila tudi jaz zelo vesela.« Obe sta rodili sina in oba sta dobila ime po materi, kar za tiste čase tudi ni bilo prav običajno, saj so prvorojence večinoma poimenovali po očetu. Mariji – Miri se je 29. februarja 1952 rodil Vladimir – Miro, Ladislavi pa 6. junija istega leta Ladislav – Lado. Obe sta imeli tri otroke in obe sta enega izgubili. Ladi je deklica, ki je bila sicer četrti otrok, umrla na porodu, Mira pa je v prometni nesreči izgubila 31-letnega sina. »Obe sva žalovali in zdelo se mi je, kot da bi sama izgubila otroka, saj sem vedela, kako zelo ji je hudo in kako trpi,« je povedala Lada. Ne eni ne drugi tudi bolezen ni prizanesla. Mira se je leta 1997 spopadla z rakom na rodilih in ga uspešno premagala, Lada pa si je pred tremi zlomila kolk kar v domači spalnici.
