Z za lase privlečenim argumentom, da glasbeno izobraževanje ne sodi v okvir obveznega izobraževanja. Kar je nedopustno, pravi Boris Štih, ravnatelj velenjske glasbene šole, član Nacionalne komisije za glasbeno šolstvo na MIZŠ, predsednik Zveze slovenskih glasbenih šol in član Strokovnega sveta za splošno izobraževanje Republike Slovenije. Ker bi tovrstni varčevalni ukrepi spet udarili po žepih staršev in ker je glasbena vzgoja del izobraževanja že sedemdeset let. In ker bi, jasno, to pomenilo, da bi bili spet na slabšem najrevnejši, ne glede na talent.
Opozarjamo predvsem na to, da otroci ne bodo imeli več enakih možnosti. Otroci, ki prihajajo iz manj premožnih družin, ne bodo več imeli možnosti obiskovanja glasbene šole, ker bo to za njihove starše predrago. Kajti če delovanje glasbenih šol ne bi bilo več financirano iz proračuna, bi to pomenilo zvišanje prispevka staršev nekje na tristo evrov mesečno, zdaj starši v povprečju prispevajo okoli trideset evrov. Za ta znesek ima otrok dvakrat tedensko individualni pouk, enkrat tedensko nauk o glasbi, v višjih razredih pridejo zraven komorna igra, zbor, orkester … Naši otroci so skoraj pet dni v tednu v glasbeni šoli.
Med mnenji za in proti je zaslediti marsikaj, tudi to, da ste glasbeni pedagogi dobro plačani. Ste pripravljeni tudi sami kaj prispevati?
Malo neresno je govoriti, da smo pedagogi v glasbenih šolah bolje plačani, ker nismo. Začetni plačilni razred, torej trideseti, prinaša devetsto evrov, a smo ministrici za šolstvo med pogovorom rekli, da se zavedamo težke situacije in smo pripravljeni žrtvovati dodatek, ki ga dobimo za popoldansko delo – otroci pač lahko pridejo v glasbeno šolo le popoldne. Toda sindikati niso bili za to, da bi se samo ena panožna branža odrekla dodatku. Veliko mladih učiteljev in učiteljic imamo, ki so v začetnem plačnem razredu, zanje bi ta dodatek pomenil veliko izgubo.
Kaj lahko, kaj želite narediti?
Iz državnega proračuna smo financirani za prispevke, nagrade in regres. Smo sistem javnega osnovnega šolstva, ki ne daje le dodane vrednosti, temveč mnogo več: 26.000 otrok, vpisanih v glasbeno šolo, je uspešnih. Glasbeno šolstvo stane državo malo manj kot 45 milijonov letno, en odvisnik od metadona pa jo stane nekaj več kot 2000 evrov mesečno. Naši otroci niso na ulici!
Kaj lahko vi kot javni zavodi naredite, da bo laže staršem in otrokom?
To delamo že sedaj: tudi 30 evrov, ki jih starši plačujejo zdaj, je marsikoga velik izziv, zato skušamo v okviru naših zmožnosti staršem pomagati z odlogi, z oprostitvijo plačila toliko, kot nam omogoča zakonodaja. Je pa res, da je teh stisk vsako leto več.
Lahko učitelji prostovoljno delajo z otroki, ki ne zmorejo plačil?
Ja, to delajo že sedaj. Zveza slovenskih glasbenih šol vsako leto organizira tekmovanje (TEMSIG), iz leta v leto se nivo znanja naših učencev, dijakov in študentov drastično dviguje. Če želijo biti naši učenci na tekmovanjih konkurenčni, je udeležba učitelja v minutaži, ki nam jo določa zakonodaja, absolutno premajhna. Torej delajo tudi prostovoljno.
Bi se lahko odpovedali prispevku staršev v višini 300 evrov, če bo takšen zakon sprejet?
Ne, nemogoče. Ker je učitelje treba plačati. In ker teh sredstev drugje ni mogoče zagotoviti. Prvi predlog ministrstva za finance je bil, da bi naše delo v celoti plačevali starši.
To pomeni, da bi bilo tudi manj zaposlenih glasbenih pedagogov?
Z vsakim otrokom, ki bi se izpisal, bi sledilo odpuščanje. In novi prijavljeni na zavodu za zaposlovanje.
Se je zato pod vašo peticijo podpisalo skorajda 2500 ljudi?
Vsa naša prizadevanja usmerjamo v to, da otroci ne bi bili zaznamovani, želimo jim zagotoviti možnost glasbenega izobraževanja. Velika podpora peticiji je zagotovo spoznanje ljudi, podpisnikov, da se trudimo predvsem za otroke in ne v tako veliki meri za to, da bi imeli naši učitelji službo.
Predlog je bil predstavljen oktobra, argument vlade je bil, da glasbene šole ne sodijo v okvir obveznega izobraževanja, čeprav so že 70 let del izobraževalnega sistema.
Ta njihov argument ne vzdrži, kajti v Sloveniji je obvezno izobraževanje osnovna šola. Srednja ne in fakultete tudi ne. Če se ukrep uveljavlja z argumentom, da to izobraževanje ni obvezno, ali je potem naslednji argument, da srednje šole niso obvezne in se jih ne bo financiralo? Ali naj jih plačujejo starši?
Gre Slovenija tudi na izobraževalnem področju po poteh »razvitega« zahoda? V ZDA so študentje – zato da sploh lahko študirajo – tako obremenjeni s krediti za študij, da desetletja ne izplavajo.
Upam, da do tega ne bo prišlo. Da bodo odgovorni sprevideli, da ta pot ni prava. Ko smo se pogovarjali v državnem svetu, smo ugotavljali, da so vsi ljudje, ki danes vodijo državo, hodili v glasbeno šolo. Tudi naš premier Miro Cerar, pa državni sekretar Grega Jagodič, ki je obiskoval akademijo in študiral klavir pri gospodu Bertonclju. To, kar mi počnemo, ni samo obvladovanje obrti, glasu ali inštrumenta, dajemo mnogo več – v smislu, da spodbujamo v družbi prezrte stvari: solidarnost, socializacijo, da so otroci tovariški drug do drugega. Pri nas ne gre kar tako: je treba sedeti, vaditi, izkušnje, ki jih otroci dobijo, kadar stopijo na oder pred starši, na tekmovanjih in se morajo odločiti, kdaj je pravi trenutek, da začnejo igrati, so neprecenljive za vse življenje. Tudi psihološke raziskave tako kažejo, že v stari Grčiji so vedeli, da se je treba poleg astronomije in matematike učiti tudi glasbo.
No, konec koncev je neki japonski glasbenik dokazal, da se da absolutni posluh tudi naučiti.
Neki japonski znanstvenik je delal poizkus: imel je štiri kozarce vode, prvemu je predvajal Mozarta, drugemu heavy metal, tretjemu prijazne besede, četrtemu sovražni govor. To vodo je zamrznil in gledal kristale ledu: neverjetno, kako čudoviti so bili kristali ob klasični glasbi in prijaznih besedah! Vsa ta vibracija, informacija, ki se dogaja na vseh naših nastopih, ne vpliva le na naše otroke, ki nastopajo, temveč tudi na obiskovalce, poslušalce, širšo družbo. Če bi bili malo ošabni, bi rekli, da je trend lepe glasbe, lepih občutkov prinesel to, da smo v Evropi sedemdeset let brez vojne.
