Na javni tribuni civilne družbe z naslovom Ne razprodaja, temveč bolj razumno upravljanje v nabito polni Štihovi dvorani CD je bilo vroče: vroča je bila razprava, vroči so bili argumenti, vroči vzkliki, ko so z burnimi aplavzi nagrajevali Luko Meseca, Jožeta Mencingerja, tudi voditelja Emila Milana Pinterja in pravnika Igorja Vuksanoviča. In vroči so bili žvižgi in vzkliki, s katerimi so utišali predsednika GZS Sama Hribarja Miliča do tistega trenutka, ko je pretehtala strpnost. Govorcev je bilo veliko, zbral se je srčni in intelektualni cvet Slovenije, skupno sporočilo pa – z besedami Andreja Cetinskega iz skupine Državljani proti razprodaji – jasno: »Slabo upravljanje ne sme biti razlog za razprodajo našega premoženja. Še posebej ne, ko je formalna privatizacija zgolj krinka za sodobno kolonizacijo države in plenilsko zaslužkarstvo izbranih elit!«
Emil Milan Pinter: Ne za slovensko premoženje nemški vladi! »Miselnost, da moramo po najkrajši poti prodati uspešna podjetja in kontrolne sisteme, podpira vrsta ljudi, ki ob takšnih prodajah vidijo vrsto koristi in jih utemeljujejo z besedami, da je država slab gospodar. Mi smo prepričani, da je država slab gospodar takrat, ko je država slaba država; ko imamo slab parlament, ki ima slabo vlado; slaba vlada za upravljavce imenuje slabše od sebe. Zato smo prepričani, da je treba to razprodajo ustaviti, o njej premisliti, narediti strategijo, predvsem pa rešiti vprašanje slabega upravljanja! Verjamemo, da je s spreminjanjem sedanjih upravnih modelov v soupravljanje – ne pa s prodajo!– možno dolgoročno rešiti precej problemov. Marsikaj, kar je videti kot privatizacija, to dejansko ni – kakšna privatizacija je, če slovenska vlada slovensko državno premoženje proda nemški vladi?«
Jože Mencinger: Sklep državnega zbora se lahko prekliče! »Zavračam pet argumentov, ki se jih navaja za privatizacijo: obljuba evropski komisiji in kapitalskim trgom; zadolženost in odplačilo dolga; strateški partnerji, ki bodo povečali učinkovitost; argument, da je to sklep državnega zbora; da je edino na ta način možno preprečiti vtikanje politike v gospodarstvo. Ti argumenti za razprodajo ne držijo. Evropska komisija nima pravice sprejemati obljub o privatizaciji. Ta privatizacija spominja na nacionalizacijo iz leta 1948 – gre za nekaj ideološkega. Država je prevzela velik del dolga, ki so ga ustvarili privatniki oziroma banke v času hazardiranja (med 2005 in 2008), a ni ekonomske nuje, da se kaj proda. Sklep državnega zbora je moč spremeniti: če se tako odloči SMC, se lahko sklep lanskega leta prekliče! Ali smo se osamosvojili zato, da bomo vse proizvodno premoženje prodali? V tem primeru bomo postali delovna sila, ki o ničemer ne odloča!«
Igor Vuksanović, pravnik in svetovalec na ustavnem sodišču: Privatizacija za RS ni pravno obvezna! »Privatizacija je politična odločitev in ni pravno zapovedana v nobenem aktu. Gre za enostavno stališče, ki pa se v javnosti zamegljuje, verjetno namenoma in zato, da bi se družbe, ki so v državni lasti, privatizirale. Dejstvo je, da je interese treba razgaliti in da se ne sme nastopati s psevdopravnimi argumenti. RS je prevzela pravno zavezo za zmanjšanje primanjkljaja pod 3 odstotke BDP, javnega dolga pod 60 odstotkov BDP in da izniči strukturni primanjkljaj – zaveze o privatizaciji ni! Za privatizacijo so izbrana ključna podjetja in zagotovo mora biti takšna odločitev dobro premišljena, mislim pa, da je bilo o vsem skupaj odločeno hitro in brez pravega premisleka v neki umetno ustvarjeni paniki. Nedvomno svetovalci pobirajo precej smetane na tej torti, njihov obstoj je do neke mere legitimen, a mislim, da bi morali mediji ob izbiranju svojih sogovornikov bolj paziti na to, kakšen interes se skriva za njimi, tudi za različnimi ekonomisti, ki javno nastopajo in privatizacijo predstavljajo kot nekaj, kar je brez alternative. Kdo? Tudi neki ekonomisti iz skupine Alta, ki nastopajo kot neodvisni eksperti, čeprav to zagotovo niso. Rešitev za izhod iz te situacije je ozaveščanje javnosti, kajti zakaj bi prodajali dobra podjetja, kot sta Telekom in Petrol, ki neseta zlata jajca?«
Mag. Kristjan Verbič, Vseslovensko združenje malih delničarjev: Namerno ustvarjanje nezaupanja! »Na servilnost naših predstavnikov v EU opozarjamo na vseh ravneh. Strateško lastnino je moč ohraniti tudi v lasti državljanov Slovenije, a jim je treba ponuditi ustrezne pogoje in ustvariti zaupanje. V tem času se je namerno ustvarilo nezaupanje, da bi se državljane odvrnilo od participacije v lastniškem smislu v podjetjih, ki so za nas pomembna. To ni stvar brezglavega zaletavanja, interesov in pogojevanja, ki prihajajo od drugod in so včasih spretno skriti, a namenjeni obvladovanju dobičkov, temveč temeljite analize. Prepogosto pristajamo, da so nekatere zadeve neizogibne, določene tudi od zunaj, in da ni več ustreznejših rešitev. To ne drži, pogosto je izgovor za opravičevanje ravnanja, ki je pogojeno z zelo kratkovidnimi in kratkoročnimi interesi tistih, ki so v nekem trenutku nosilci politične, gospodarske ali druge moči – to jim omogoča iz tega ustvariti presežno vrednost po neupravičeni poti. Ozadja so močna in ne samo domača, a v nas je moč, da rečemo ne! Potrebujemo pogum in zaupanje v to, da lahko NE pripelje do boljše situacije kot pa uklanjanje in sledenje na videz lagodnešemu. Prišel je čas, da se povežemo tisti, ki želimo bolj domišljene odločitve.«
Luka Mesec: Privatizacija ne prinaša napredka! »Ne drži, da bi slovenska državna podjetja vsako leto naredila 200 milijonov minusa, kot pravi Samo Hribar Milič, ampak so leta 2013 naredila 393 milijonov dobička. Poleg tega ni res, da bo privatizacija rešila dolžniško krizo v Sloveniji. Država je trenutno zadolžena za 28 milijard evrov, zaradi česar vsako leto plača eno milijardo obresti. Če prodamo celoten spisek petnajstih podjetij, bo država zaslužila eno milijardo, kar bo zadostovalo za pokritje enoletnih obresti. Če prodamo čisto vse – železnice, avtoceste, gozdove, infrastrukturo, bo država zaslužila okoli 11 milijard evrov. Po tem nam bo še vedno ostalo 18 milijard dolga. Kaj bomo prodajali potem? Vodo? In ni res, da naj bi privatizacija prinesla novo tehnologijo in razvoj v državo. Poglejmo hrvaški Telekom, ki je že od leta 2002 v zasebni lasti. Lastnik je Deutche Telekom, ki se zdaj zanima tudi za nakup slovenskega. Rezultati? Slovenski Telekom je število zaposlenih od leta 2002 približno ohranil, hrvaški pa prepolovil – od 11.000 zaposlenih pred desetletjem jih ima danes še 5500. Slovenski Telekom je zgradil širokopasovno infrastrukturo v tako rekoč vsako vas, hrvaški je glede tega kakih 15 let zadaj. Širokopasovna omrežja so v sosednji državi samo v večjih krajih, ker zasebnemu lastniku, ki zasleduje čim večji dobiček namesto javne koristi, pač ni bilo v interesu investirati v neprofitabilno infrastrukturo. In še: če bi privatizacija res prinašala napredek in razvoj, bi bila Jelcinova Rusija cvetoča država, ne pa da je v devetdesetih letih prejšnjega stoletja izgubila 60 odstotkov BDP in večino svoje industrije. Privatizacija pomeni razvojno nazadovanje, ker država z njo izgubi še zadnje vzvode razvojne politike, ker je socialno uničujoča, ker bo uničenih na tisoče delovnih mest in ker se dobički ne bodo več stekali v proračun in investicije, temveč v tujino.«
