Medtem ko nekateri komaj čakajo, da se njihov delovnik konča, ona po koncu operacij v UKC Ljubljana (kjer mesečno opravi skoraj 300 ur zelo zahtevnega in stresnega dela) svoj plačani in neplačani dopust kot edina slovenska medicinska sestra porablja za udeležbo na mednarodnih projektih Zdravnikov brez meja (MSF). Bila je na misijah v Južnem Sudanu in Gazi, nedavno je za tri mesece odpotovala v Afganistan, kjer bo pomagala vzpostaviti evropske standarde v eni od bolnišnic, kar je za tamkajšnje razmere skoraj znanstvena fantastika.

Dolga pot do misije. Mateja je od malega razumela človeško stisko in pomagala ljudem. Izobraževanje za medicinsko sestro je bila njena prva in logična izbira. »Med študijem sem veliko delala po oddelkih UKC Ljubljana. Po diplomi sem takoj dobila službo v operacijski dvorani v UKC, kjer sem že 18 let. Delo je stresno, če si to dovoliš. Delamo v zaprtem okolju, pod umetno svetlobo, operacije so lahko od zelo kratkih do zelo dolgih. Včasih sem v službi več dni zapored. Del našega poklica je tudi smrt  – sploh tistih, ki pridejo hudo poškodovani. Na začetku sem to težko sprejela, a sem se naučila mehanizmov, ki mi olajšajo sprejemanje smrti,« razlaga Mateja, ki dela tudi v ekipi za prevzem in presaditev organov. Z Zdravniki brez meja pa je povezana še iz študentskih časov. Spremljala je delo humanitarnih organizacij in se priključila študentom medicine, ki so odhajali v tretji svet. A ker je prej diplomirala, ni šla z njimi na nobeno misijo. »Zdelo se mi je prav, da vrnem vsaj nekaj tega, kar sem dobila med študijem. Odločila sem se za MSF. Pri nas je ta organizacija še malo znana, ljudje mislijo, da sprejema le zdravnike, vendar to ni res. Leta 2011 sem na RTV Slovenija opazila prispevek o slovenskem kirurgu Danijelu Bešiču, kot član MSF je razlagal o svoji misiji v Nigeriji. Čez nekaj dni sem šla na informativni sestanek. Predstavili so organizacijo in način dela. Povsem me je pritegnilo in v hipu sem se odločila, da se jim pridružim. Pot do vstopa pa je bila dolgotrajna,« je pripovedovala. Zbrati je morala precej dokumentacije in jo prevesti v angleščino – od spričeval, diplome, motivacijskega pisma do potrdila o znanju tujih jezikov, nekaznovanosti …, skupaj 42 strani. Vse je poslala na Dunaj, nato so jo tja povabili na intervju. Naslednji mesec je šla spet. Za psihološki profil so jo spraševali vse mogoče. Teden dni pozneje je dobila klic, da je sprejeta. Šla je na izobraževanje v Ženevo in kar nekaj »drila« je dala skozi, preden so ji januarja lani ponudili delo nadzorne operacijske medicinske sestre  na pet tednov trajajoči misiji v splošni bolnišnici v Gazi; sodelovala naj bi pri operacijah iz rekonstrukcijske plastične kirurgije.

Pot v neznano. »Kljub temu da sem dobila vsa poročila (politična, vojaška in tudi predhodnikov …) o stanju na terenu, so nekateri dejali, da grem tja prostovoljno umret. Ob odhodu nisem vedela, kaj naj pričakujem. Vedela sem, da grem na ozemlje zunaj države. In ker bom imela v potnem listu uradni žig iz Gaze, me bodo Izraelci drugače obravnavali. Dobila sem svoj telefon, računalnik in brezrokavnik MSF, ki ga moram nositi vedno, ko sem v službi. Prečkanje meje med Izraelom in Gazo (na dovoljenje sem čakala pet tednov) je bilo prava nočna mora. Srečala sem se z oboroženo vojsko, grdimi pogledi in zasliševanjem, kot da si največji kriminalec na svetu. Osemsto metrov pešačenja čez nikogaršnje območje, ko so bile pod žgočim soncem vame uperjene puške, je bil prvi stik z Gazo. Čakala sta me šofer in pomočnik vodje projekta. Soliden avto si je delil cesto z osli, konji, motoristi in pešci. Ljudje so bili izredno prijazni. Vse predsodke, ki sem jih imela predvsem kot posledico ameriškega vpliva na svet, sem odvrgla. Operirat smo prišli ljudi, ki so se poškodovali zaradi slabega ravnanja s plinskimi jeklenkami, nato pa njihove opekline zaradi slabega znanja  in usposobljenosti tamkajšnjih zdravnikov niso bile ustrezno zdravljene. Ker se je francoski zdravnik poškodoval, smo čakali novega,« se je spominjala. Tako je dobila dva tedna nepričakovanih počitnic. Čas bi lahko izkoristila po svoje, če Izraelci ne bi spet začeli obstreljevati Gaze. Dva dni so z vodenimi raketami »lovili« premikajoče se tarče, predvsem motoriste, Palestinci so jim napade vračali. Zaradi izrednih razmer so omejili vsakršno gibanje in odpovedali obiske. Mateja med čakanjem na novega kirurga ni želela posedati križem rok, pa se je zakopala v administrativno delo. Pogosto so delali brez elektrike, zaradi česar je bilo zelo mrzlo. Na pomanjkanje elektrike so tam navajeni, dobava je odvisna od dobre volje Izraela in Egipta. Tisti, ki si jih lahko privoščijo, imajo generatorje na nafto, ko pa te zmanjka, tudi generatorji utihnejo. Po vseh zapletih sta končno prišla kirurg in anesteziolog iz Avstrije. A le za tri dni. Na poti do 20 kilometrov oddaljenega šotora, kjer naj bi operirali, je ostala brez besed: imajo ene najlepših plaž Sredozemskega morja, a so popolnoma neobljudene. Ženskam je kopanje tako ali tako prepovedano.

Varna v vojni. Mateji so šli v  šotoru lasje pokonci, ko je videla, da so domačini v dveh tednih postorili toliko, kot bi pri nas v treh dneh. Naslednje dni je ekipo čakalo maratonsko delo: v petih urah so pregledali 200 ljudi, izločili tiste, ki jim niso mogli  pomagati, in izbrali tiste, ki so jim lahko. Daleč največ je bilo otrok z grdimi brazgotinami po globokih opeklinah, zdravljenih doma. Veliko jih je imelo zraščene prste na rokah in nogah. Nekaterih niso mogli operirati, ker so bili premajhni, drugi pa so bili tako hudo deformirani, da ni bilo mogoče ničesar več narediti. Nato so štiri dni delali od jutra do mraka. Pod umetno svetlobo niso smeli, varnostni predpisi zaradi vojne so bili zelo ostri. Mateja pa je morala sprejeti dejstvo, da je to svet, ki mu vladajo moški, in da se stvari zelo počasi spreminjajo. »A kljub streljanju in padajočim bombam sem se počutila varno in bi se tja takoj vrnila. Tako pa sem šla domov in se vrnila v službo.«

Njena Afrika. Čez eno leto so ji ponudili novo misijo, tokrat v mlado državo Južni Sudan. Ta jo je, kljub temu da je vajena gledati trpljenje, zelo zaznamovala. Država je uradno katoliška, uradni jezik je angleščina, zaradi česar je komunikacija nekoliko lažja, MSF so tam prisotni že 30 let, a se stvari niso veliko spremenile. To je država z najvišjo umrljivostjo na svetu, ob porodu umre vsaka dvajseta ženska in vsak peti otrok ne doživi petega leta starosti. Z majhnim letalom so jo peljali v bolnišnico, tisoč kilometrov oddaljeno od glavnega mesta. »Potem ko sem doživela prvi realen stik z Afriko – smrad, muhe, vročino, dretje, sem končno prispela v bolnišnico, ki je polovica deluje pod okriljem državnega ministrstva za zdravstvo, polovica pa pod okriljem MSF. Naš del je bil oddelek za podhranjene, patronaža, pediatrija, oddelek za prezgodaj rojene (ki jih je izjemno veliko in večinoma ne preživijo), splošna intenziva, ginekologija, porodništvo … Ta projekt je največji in najdražji – letni proračun je šest milijonov dolarjev, a sem ravno izvedela, da ga bodo postopno zaprli, saj namen MSF ni delati na območjih, kjer je mir. Težava pa je, ker Južni Sudanci nič ne naredijo, da bi se kaj naučili od nas, čeprav je ta bolnišnica edina na območju tisoč kilometrov. Da, prav ste slišali!« je razlagala Mateja, ki si je svoje delo predstavljala bolj umirjeno. Že po nekaj dneh je doživela vse »čare« misije: operirali so v šotoru, na razpolago so ji dali deset operacijskih tehnikov, a jih je sedem dalo odpoved, in ko so prišli novi, jih je morala učiti brez predhodne medicinske izobrazbe. Eden od odpuščenih je osebje MSF hotel zažgati in zabosti z nožem, a so ga pravočasno ustavili. V prvem tednu je doživela smrt dveh mam. V enem dnevu je pomagala pri dveh destruktivnih porodih – ko je otrok umrl v mami in začel razpadati, mama pa bi lahko umrla zaradi zastrupitve z lastnim otrokom. To ni bilo prijetno gledati, kaj šele vohati. Nenadoma je prišlo deževje in zalilo šotor. Čez noč so se morali seliti v nedokončane  prostore, še prej pa vse očistiti, kar je bila za Južne Sudance skoraj znanstvena fantastika.

Duhovi so povzročili malarijo. V državi vlada patriarhat, torej moški odločajo o vsem. Tudi o tem, ali bo ženska rodila v porodnišnici ali ne, zato nosečnice velikokrat pridejo prepozno. Kljub temu da je država uradno katoliška, imajo v njej veliko moč plemenski vrači. Bolnega otroka najprej peljejo na  zdravljenje k njemu, šele ko vrač ne more pomagati, v bolnišnico. »Zdravijo s polivanjem tekočin, predpisovanjem koreninic in podobnega. Ko je izbruhnila malarija, smo med bolniki, ki so prišli po pomoč, naredili anketo, zakaj so po njihovem zboleli za malarijo.  Odgovarjali so, da zaradi predobre in premastne hrane ter napada slabih duhov,« je pripovedovala Mateja, ki je na misiji pomagala številnim otrokom z velikimi abcesi zaradi pikov žuželk, še več pa so jih pripeljali v bolnišnico povoženih, ker ni razsvetljave ob cestah. Veliko je bilo tudi opeklin, ki so jih otroci staknili, ko so se igrali ob ognju v šotorih in barakah iz pločevine, kar velja tam že za dobro hišo. Veliko otrok je podhranjenih. Če že jedo, je to močnik iz rastline, podobne koruzi, ki jo zmeljejo in to moko skuhajo. Najhujše pa so bile kombinacije – nekateri poškodovani otroci so bili zaradi podhranjenosti tako šibki, da se jih ni dalo operirati.

Bilo je prenaporno. Poglavje zase so bili zdravniki. Veliko jih je bilo neizkušenih; komaj so prišli s fakultete in so neredko delali kar s knjigo v roki. Tam prevladuje miselnost, da bolj ko si izobražen, bolj si  pomemben. »Južnosudanski zdravniki so tako pomembni, da mislijo, da bodo drugi delali namesto njih. In tako se tudi vedejo.« Mateja je tudi opazila, da v Južnem Sudanu skoraj ni kmetov, ki bi pridelovali hrano, tega enostavno ni v njihovem sistemu razmišljanja. Zato večinoma samo čakajo in prosjačijo ali pa preprodajajo stvari, ki nelegalno prehajajo čez kenijsko in sudansko mejo. Večina ljudi je neizobražena. Za izobrazbo velja že kakšno leto srednje šole v misijonih. Ti imajo po njihovem sanjsko življenje – delajo v nevladnih organizacijah in živijo v kolibah, velikih dva krat dva metra. Takšno hiško so namenili tudi njej. V njej so bili postelja, ventilator, mizica in stolček. Pa tudi jedli so veliko bolje od domačinov, saj so jim enkrat na šest tednov s tovornjakom dostavljali hrano. »Sveža zelenjava je po poti zgnila, a kljub temu je ostalo dovolj, da smo si pripravljali riž in testenine. Krompir je namreč tam zelo drag.« Kljub bedi jo je presenetila odprtost in radovednost ljudi. Domačini so se zelo zanimali za tujo medicinsko ekipo, prihiteli pa so tudi na uradno odprtje renovirane bolnišnice. Ob tej priložnosti so pripravili pisano zabavo s petjem, plesom, rituali in pomembneži Južnega Sudana. Ob koncu misije je tako kot drugi udeleženci večino oblačil, ki jih ni več potrebovala, knjige, kozmetiko in seveda tudi nekaj žepnine pustila domačinom. »Z Afričani smo še danes v stiku na Facebooku. Čeprav so razglasili, da preveč delam, so me želeli nazaj. Priznam pa, da ne bi šla več. Bilo je prenaporno.  Kar nekaj časa sem potrebovala, da sem prišla k sebi.«

V Afganistanu. Njen nemirni duh ni dolgo zdržal doma. Zadnje tedne se je pripravljala na novo trimesečno misijo, tokrat v Afganistanu, in sicer bodo z drugimi člani ekipe izboljševali kirurški oddelek na jugu te nemirne dežele. »Moja naloga bo 'diplomatsko'  vnesti evropske standarde v njihovo bolnišnico z 250 posteljami,« je povedala in dodala, da jo tudi po koncu čaka delo, saj jo kot odlično predavateljico vabijo na seminarje po Evropi. Tudi zato, ker je edina slovenska medicinska sestra v mednarodni ekipi MSF.