Napovedi kar nekaj dni zapored kazale veliko verjetnost močnega sneženja nad Slovenijo. V nekaterih delih države so se napovedi uresničile, v osrednji, severni in severovzhodni Sloveniji pač ne. Ampak ker ni bilo snežne katastrofe, je nastala tista druga in ves gnev se je vsul na naše vremenoslovce, ki jih sicer čisto vsak večer zavzeto čakamo v domačih dnevnih sobah. Kakšni nesposobneži, so vpili nekateri. Je bil zaradi napačne prognoze sploh kdo zadovoljen, saj, hvalabogu, ni bilo nič hujšega?
A če bi se črni scenarij uresničil, bi bili pa vsi srečni, so se spraševali sogovorniki Branko Gregorčič, Andrej Pečenko in Janez Markošek, ki smo jih povprašali, kako so »preživeli« ves srd, ki se je zgrnil nadnje. Kaj če bi bilo obratno – da bi bile razmere še hujše od napovedanih ali če opozorila sploh ne bi izdali, pa bi padlo ogromno snega brez napovedi? V vsakem primeru bi bili krivi.
Koliko snega bo zapadlo na mojem dvorišču? Ljudje od vremenskih napovedi vsakokrat pričakujejo več, vedno natančnejše številke želijo. »Sprašujejo celo, koliko bo od te in te ure padlo snega prav na njihovem dvorišču,« nas je z nerealnimi pričakovanji seznanil Markošek. Kar ušlo nam je iz glave, da sicer res živimo v obdobju razcveta sodobne tehnologije, vendar vremenske napovedi še vedno niso in ne morejo biti stoodstotno zanesljive, da mati narava v rokavu pač še vedno skriva takšne in drugačne adute ter nas vedno znova postavlja na svoje mesto – človek ni vsemogočen. In tudi vremenoslovci niso vedeževalci, kaj šele preroki.
»Pri intenzivnem vremenu, ki se redko pojavlja, nikoli ne moremo biti stoodstotno prepričani o napovedi. Napovedi se celo večkrat dnevno spreminjajo. Nimamo opraviti le z enim izračunom, temveč z več različnimi modeli. Ko se ti med seboj bolj ali manj ujemajo, je stopnja verjetnosti za razvoj napovedi večja. Na spletu objavljamo analize teh dogodkov, kjer se vidi, kako smo odvisni od modelskih napovedi, in te so bile za nekaj dni naprej takšne, kakršna so bila naša prva opozorila. Potem smo stopnjo opozoril sicer zmanjševali, ampak ljudje radi slišijo senzacionalistične novice in četudi kasneje miriš, ni več učinka, saj je duh že ušel iz steklenice,« je pripomnil Gregorčič.
Da mediji nosijo svoj del odgovornosti, je treba priznati. Tu so na udaru predvsem televizijske hiše in internetni portali. Saj veste, kako je šlo: televizijska poročila so se začenjala z bombastičnimi naslovi o grozljivem sneženju, nato pa so mediji tekmovali, kateri bo prikazal hujši scenarij – nekateri so šteli vreče soli in peska, drugi so preizkušali, kako dolgo se lahko obdržiš na nogah v siloviti burji z mikrofonom v rokah. Zagnano poročanje o vremenu je kritične gledalce tokrat sililo ne le v zgražanje, temveč tudi v smeh. Saj nič ne rečemo: človek rad pogleda, kako sta se sosedova Micka in Francelj spopadla z lopato, koliko šilcev žganja sta odnesla sosedom in da so s traktorjem vlekli avto po zasneženem klancu, toda apokaliptični toni o sneženju sredi zime?! Pozimi pač sneži – še posebej v Sloveniji, saj smo menda ja še vedno alpska dežela. Zdrav razum se nam včasih res izmuzne.
