Iz zasavskih revirjev se širijo govorice o vzponu in neverjetnem uspehu Steklarne Hrastnik. Kljub temu da že več kot 150 let proizvaja najčistejše steklo na svetu in je med »glažarji« vsega sveta zelo cenjena, je bila leta 2009 zaradi notranjih problemov, slabega vodenja in petmilijonske izgube na robu propada. Le šest let kasneje je povsem drugače. Steklarna cveti, lani je ustvarila 4,24 milijona evrov dobička, odpuščanj tako rekoč ni bilo, dela je veliko – v enem dnevu proizvedejo 250 ton stekla in prodajo 450.000 različnih steklenih izdelkov in, neverjetno, zaposleni radi prihajajo v službo. Pa ne toliko zaradi plač – te so povsem povprečne, temveč zato, ker se čutijo spoštovani, ne izkoriščani. V samo nekaj letih je vodstvu uspelo iz apatičnih, nemotiviranih, prestrašenih in velikokrat bolnih delavcev ustvariti srečno in uspešno skoraj 700-glavo ekipo, ki si zaupa, se pogovarja med sabo, skupaj načrtuje, se izobražuje, telovadi, zdravo živi, se veseli in si pomaga.

Tudi Soniboj Knežak, vodja kadrovske službe, je eden od zadovoljnih. Triintrideset let je že tukaj, a zadnjih pet, šest let dela vsak dan z užitkom. Prej se je počutil zgolj kot administrator za odhajajoče in prihajajoče delavce, zadnja leta pa sta kadrovanje in skrb za zaposlene osrednjega pomena za uspešno delovanje podjetja. »Bistvo vsega pri nas je, da se vsi zavedamo, da so motivirani in zadovoljni ljudje ključ za uspeh našega podjetja. Do tega pa lahko pridemo samo z dobro komunikacijo in izobraževanjem.«

Težke razmere, a zdravi delavci. Proizvodnja v steklarni teče 24 ur na dan in vse dni v letu. Delovne razmere so zelo težke. Poleti so temperature v vročem delu proizvodnje zelo visoke. Ni ne sobot, ne nedelj in ne praznikov. Steklarske peči morajo ves čas goreti, če se ustavijo, je to za steklarno huda katastrofa, konec proizvodnje. Za takšno zahtevno obliko proizvodnje potrebuješ dobre delavce in če niso motivirani, zdravi in spočiti, gre hitro kaj narobe. Pride do poškodb, delovnih nesreč, veliko je napak in izmeta, delavke in delavci obolevajo …

»Ker tako delujemo in ker ne moremo preprosto ugasniti peči, smo začeli uvajati ukrepe, ki močno olajšajo življenje našim zaposlenim. V podjetju spodbujamo in omogočamo številne preventivne aktivnosti za promocijo zdravja,« razloži Soniboj Knežak. »Vsi ti ukrepi se poznajo pri kakovosti izdelkov, pa še zaposleni smo bolj srečni. Bolniške so nam v zadnjih petih letih močno upadle in znašajo le pet odstotkov. Če vemo, v kakšnih razmerah delajo naši delavci v proizvodnji, je to res fantastičen podatek.« Kot še kasneje izvemo, ta fantastični podatek ne pomeni, da delavke in delavci zaradi strahu delajo do izgorelosti, temveč to, da preprosto – ne obolevajo.

Juhuhu, v petek ob dveh že domov! Zadovoljstvo v Steklarni Hrastnik se je povečalo tudi zaradi ukrepov, ki so podjetje pripeljali do certifikata družinam prijazno podjetje. Po besedah strokovne sodelavke na področju razvoja kadrov Alenke Maurer so uvedli časovne bonuse in prilagojen delovni čas, deseturno plačano odsotnost ob uvajanju otroka v vrtec, prost dan ob prvem dnevu šole, ob petkih pa vsi iz neproizvodnega dela lahko odidejo že ob 14. uri. »To je bilo med delavci zelo dobro sprejeto. Poleg tega obdarujemo otroke ob novem letu in novorojenčke, zaposlenim pa omogočamo razne delavnice in počitniške aktivnosti ter brezplačno počitniško varstvo za otroke. Vsako leto ima 60 zaposlenih na voljo (brezplačne) preventivne programe zdravja, enkrat na teden imamo vsi na voljo (brezplačno) vodeno telovadbo, podjetje pa  subvencionira obiske savne in bazena. Vse skupaj naredi delo privlačnejše, zaposleni pa smo bolj zadovoljni in zdravi.«

Ko lepa beseda res lepo mesto najde. Da tu ne gre zgolj za lepe in na papir zapisane usmeritve, smo se prepričali v pogovoru z vodjo kontrole za programa Vitrum in Opal Joži Mure Stricher in pregledovalko namiznega stekla Karmen Ivanovič. Joži Mure Stricher je v podjetju že 30 let. Ob začetku sanacije je takoj izvedela, da se bo treba začeti ukvarjati s komunikacijo. Osnova vsega je, kot pripoveduje,  rek, da lepa beseda lepo mesto najde. »To je za vse res pomembno in to negujemo. Ob novih izzivih in ob kakršnih koli težavah se o vsem pogovorimo in tako vse uredimo. Veliko smo se naučili na raznih izobraževanjih. Udeležila sem se, na primer, izobraževanja NLP –   nevrolingvističnega programiranja – in tam izvedela, kako se dobro organiziraš, kako delaš in komuniciraš, in to mi je v veliko pomoč pri delu. Nedavno sem se udeležila tudi programa Preventiva, ki je potekal na posestvu Herk.  En teden smo se družili, se pogovarjali, se zdravo prehranjevali, telovadili, bili aktivni, tekmovali in med nami so se stkale zelo lepe vezi. Vse to res pozitivno vpliva na človeka ...«

Joži prizna, da se na začetku res ni točno vedelo, kaj sploh so ti programi, in da so bili nekateri kar šokirani. A so kaj hitro ugotovili, da jim je to v pomoč in da veliko lažje delajo. »Sedaj imamo mnogo več dela kot pred sanacijo, a smo bolj zadovoljni, ker si med sabo pomagamo. Prej pa je bila vsaka od nas bolj zase in osredotočena samo na svoje delo.«

Včasih so nas kar določili, danes se dogovorimo. Karmen Ivanovič, že 15 let zaposleno v Steklarni Hrastnik, smo povprašali, kako se v resnici in pri njej opažajo sanacijski ukrepi, komunikacija, izobraževanje ...  Kot prvo in zelo pomembno novost je izpostavila možnost, da se same odločajo o tem, kdaj bodo delale. Prej so jih kar določili in spisek nabili na oglasno desko, sedaj pa dekleta – tako si same pravijo, sedejo skupaj in se pogovorijo, kdaj bo katera delala. Včasih tega niso znale, pripoveduje, danes pa si pomagajo in so med seboj veliko bolj povezane. »Treba je kar fejst delati, a smo zadovoljni in predvsem nas ni ničesar strah. Imamo sestanke, na katerih se pogovarjamo, kaj je dobro in kaj ni ter kaj bi bilo še treba izboljšati.«

Direktor, ki išče iskrice v očeh. Toliko hvale o vodstvu in skrbi za zaposlene že dolgo nismo slišali, zato nas pot seveda vodi tudi k Andreju Božiču, temu zelo drugačnemu direktorju, ki mu je uspelo, da zgodba o Steklarni Hrastnik ni le še ena od žalostnih zgodb, kakršnih je vse polno v Sloveniji. Da je res nekaj posebnega, ugotovimo že po prvih besedah. Ne začne nam namreč razlagati o številkah, prihrankih, stiskanju in kleščenju stroškov, temveč o spoštovanju do delavcev in vrednotah. Ne o denarju, temveč o svojem ponosu, da mu je uspelo predvsem to, da so ljudje zadovoljni. »Veste, steklarji so bili tukaj včasih močan in spoštovan ceh, nisi mogel biti kar tako steklar. Od vsega začetka me je vodilo pri mojem delu spoštovanje do njih. Pri tem ne gre samo za to, da jih vljudno pozdraviš, ampak da spoštovanje prakticiraš v resnici in da to začutijo. In to je to, to je ključ te naše spremembe.«

Leta 2009, ko je prišel sem, je imela Steklarna Hrastnik ogromno znanja, odlične izdelke, celo veliko naročil, ampak kljub vsemu temu izgubo, in bila je pred tem, da v šestih mesecih bankrotira. Zaradi krize, nemotiviranosti, slabih notranjih odnosov je bilo veliko izmeta, slabša proizvodnja, ljudje so bili apatični, prestrašeni, bilo jim je vseeno. »Ključ vsega, kar počnem, je, da je treba vedno s spremembami začeti zgoraj. Treba je poiskati in zbrati ljudi, ki še imajo znanje, predvsem pa iskrice v očeh. Vsi morajo vedeti, kje smo, kaj se da narediti, čemu se je treba odpovedati in kaj bo vsak imel, ko bo bolje. In vse to je treba skomunicirati in tako ponovno vzpostaviti zaupanje.«

Trening pri Danah Zohar. Od kod se je vzel, se sprašujemo, in od kod ima ta posebni pristop k vodenju podjetja. Kot pripoveduje Andrej Božič, je imel veliko srečo, da je delal v dobrih podjetjih po vsem svetu. Preobrat v njem pa je sprožila izkušnja v Papirnici Goričane, ko je bilo treba sekati in rezati, pritiskati na ljudi … Ravno ta klasična sanacija mu je zaradi prestrašenih ljudi pokazala, da se tako ne da delati, in je bila razlog za razvoj sanacijskega modela, kakršen je bil uporabljen tudi v Steklarni Hrastnik. »Krona vsega pa je bil trening pri Danah Zohar (utemeljiteljica duhovne inteligence, avtorica knjige Duhovni kapital, op. a.), ki je znanstveno utemeljila to, kar sem jaz intuitivno čutil v sebi. Zoharjeva ima izdelano motivacijsko lestvico, ki predpostavlja, da je lahko uspešno le podjetje, v katerem večina zaposlenih ni apatična, šefi pa s pritiski ne sejejo strahu. Tudi na naš pregovor, da riba smrdi pri glavi, ima Zoharjeva drugačen pogled, saj pravi, da je riba pametna pri glavi.«

Solidarnost in ne odpuščanje. S kakšnimi konkretnimi ukrepi je Andrej Božič prenesel svoje znanje in konkretne izkušnje na poslovanje Steklarne Hrastnik in dosegel priljubljenost, ki ji ni para? Najprej, ne z odpuščanjem, temveč z borbo za vsako delovno mesto, za vsakega človeka. Tovarna steklenic je tako po načelu solidarnosti financirala oziroma sanirala drugi dve enoti. Lastnika so prepričali, da so kljub ogromni izgubi dobili en milijon evrov za popravek najbolj mizernih plač. »Tukaj so delale mame samohranilke z majhnimi otroki, v nemogočih razmerah, veliko tudi ponoči, pa so ob koncu meseca zaslužile samo za minimalno plačo. Tako ne gre! Kje je tu motivacija? Težko kaj narediš s tako slabo plačanimi delavkami in delavci. Trdim, da si lahko samo tako uspešen in da se ti vse tovrstne investicije v ljudi povrnejo. Pri nas je proizvodnja narasla za četrtino, bolniške so padle za dve tretjini, imeli smo manj izmeta in reklamacij, pa tudi manj poškodb na delu in nadur.«

Ponosen na očitke, da je sindikalni direktor. Andrej Božič ponosno pove tudi to, da mu marsikateri od njegovih kolegov menedžerjev očita, da je sindikalni direktor. »Kakšen pa naj bi bil in kako bi sploh lahko kaj dosegel, če ne bi delal z ljudmi z roko v roki?«

Da besede direktorja niso le formalno leporečje, čutimo na vsakem koraku. Ob koncu našega obiska nas, spet nasmejana, pozdravi receptorka Rosana, in tudi besede strojnika v proizvodnji Alena Nuhanoviča, da zagotovo ne bi propadlo toliko slovenskih podjetij, če bi bilo več takšnih direktorjev, kot ga ima Steklarna Hrastnik, bodo še dolgo odzvanjale v nas.

Mantri za uspeh: komunikacija in izobraževanje. Vsi, s katerimi smo se tega dne pogovarjali, so nam kot o nekakšnih mantrah njihovega uspeha govorili o komunikaciji in izobraževanju. Prvo pomeni, da se o poslovnih uspehih, odločitvah in obveznostih ves čas redno dogovarjajo na vseh ravneh, druga pa je opredelitev podjetja, da se uredi, nadgradi in nagradi prenos znanja. Tako so na začetku procesa v okviru Kompetenčnega centra steklar organizirali 196 delavnic o različnih temah, od jezika do računalništva, poleg tega so znanje starejših steklarjev zapisali v učbenike, uvedli sistem mentorjev in uredili sistem napredovanja. Vsak ima možnost pridobiti določena znanja oziroma kompetence in po vsakoletnem preverjanju se tistim, ki so pridobili nove kompetence, ustrezno poviša plača. In še pomenljiva številka – pred sanacijo je Steklarna Hrastnik za izobraževanje svojih zaposlenih vložila letno 17.000 evrov, danes vsota znaša 200.000 evrov!