Starši otrok, ki naj bi bili ali pa so bili operirani, pravijo precej drugače. Kdor je upal, da so se razmere lani, potem ko so se v UKC Ljubljana znebili dr. Mishalyja in dr. Blumauerja, umirile, je upal zaman.
je raziskovala, ali je dr. Robert Blumauer ravnal koruptivno, ko je podpisal mnenje, da mora otrok Marka Žitnika nujno na operacijo. Koruptivno naj bi bilo to, da je v zameno dobil medijsko podporo, za kar naj bi poskrbel Mark Žitnik. To preiskavo so ustavili. Korupcije ni bilo.Kaj je etično? Dr. Blumauer je v UKC Ljubljana dal odpoved in zdaj dela v Izraelu. Za vse, kar se je zgodilo, je plačal zelo visoko ceno. Dr. Mishalyju pogodbe po pričakovanjih niso podaljšali. Je pa vseeno operiral še hčerko dr. Klokočovnika, pri čemer je sodeloval tudi dr. Blumauer. Tista dva kirurga torej, za katera si je dr. Klokočovnik tudi javno močno prizadeval, da ne bi več delala v Ljubljani. Kakor je zares neetično v to zgodbo vleči tudi otroka kirurga, omenjenega v članku, je dejstvo, da naj bi za vse veljala enaka pravila, zato se temu ni mogoče izogniti. Starši si seveda vsi prizadevamo, da bi naši otroci dobili le najboljše, torej najboljšega možnega kirurga.
Ko smo v drugi polovici letošnjega maja v UKC Ljubljana poslali vprašanje, kako poteka program otroške srčne kirurgije, kdo otroke operira in kje, smo dobili naslednji odgovor: v tujini je bilo operiranih 12 otrok, zanje je konzilij predlagal napotitev v München, Prago in Izrael. To naj bi bile težje operacije, ki jih pri nas ne bi mogli opraviti. Sicer pa naj bi pri nas mesečno operirali kirurgi iz tujine: dr. Tomas Matejka, dr. Roman Gebauer in dr. Tomas Tlaskal iz Prage ter dr. Bruno Murzi iz Italije. Predvidevamo, da starši, ko izvedo, kateri od teh kirurgov naj bi operiral njihovega otroka, najprej sedejo za računalnik in preverijo, kaj pravijo o njem spletni zapisi. Nikogar nočemo diskvalificirati ali mu oporekati sposobnosti, toda dejstvo je, da v Ljubljani ni (več) mogoča srčna operacija otrok z minimalnim rezom. Ta olajša okrevanje, je manj travmatična za malega operiranca in tudi zdravljenje je hitrejše. Vsi našteti kirurgi tega ne znajo. Znala pa sta (in še vedno znata, a v Izraelu) dr. Blumauer in seveda dr. Mishaly.
Starši, ki potrebujejo kakšno informacijo, to tudi dobijo. Danes je pač zelo veliko možnosti, da v kratkem času izveš, kar bi rad vedel, da se odločiš, kam boš poslal otroka na operacijo, komu ga boš zaupal. Kot dr. Klokočovnik za svojega otroka si želijo tudi drugi starši za svoje potomce najboljše. In ti bi radi operacije z minimalnim rezom, ki pa jih ekipa tujcev, ki hodijo operirat v Ljubljano, ne more zagotoviti. Po vseh zakonih imajo starši pravico izbrati, kdo bo operiral njihovega otroka. Res je sicer, da je plačnik Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije, toda ta ravna po mnenju konzilija v UKC, kar pomeni, da o tem, kdo bo otroke operiral, dejansko odločajo v UKC. Če vam konzilij napiše, da možnosti zdravljenja doma niso izčrpane, imate na voljo le dvoje: da otroka zaupate kirurgom v Ljubljani in privolite v operacijo z rezanjem prsnice ali pa da zberete ustrezno vsoto in otroka odpeljete v tujino, kjer ga bodo operirali po sodobnih metodah. Da ne bo pomote, prav to se zdaj dogaja. Pri čemer za enega otroka velja eno, za drugega pa drugo. Drugače povedano, pravila niso enaka za vse.
Kdaj so izčrpane vse možnosti? Starši lahko pričakujejo, da jih bodo zavrnili, češ, le čevlje sodi naj kopitar, saj se na to ne spoznajo0. In to je res. Toda res je tudi, da so bili dotlej, ko je dr. Mishaly nehal hoditi operirat v Ljubljano, naši otroci v glavnem operirani z minimalnim rezom. In da so strokovnjaki v tujih centrih, kamor so starši odpeljali svoje otroke, potem ko so operacijo sami plačali (ker niso pristali na invazivnejšo možnost), otroke operirali prav z minimalnim rezom. Kako lahko potem trdijo, da pri nas niso izčrpane vse možnosti zdravljenja, če pa teh posegov ne opravljajo?
