Naš sogovornik Tomislav bo kmalu odštopal na Brač, nato v London, 26-letni Klemen je ravno na poti na Bali, Hrvatica Ana Bakran pa cilja na Bora Boro. Znan hrvaški avtoštopar na spletu deli nasvete, kako štopati čoln, jadrnico ali trajekt. V mladosti sta štopala tudi Janez Drnovšek in Vlado Kreslin, še vedno štopa Franci Kek, Tomo Križnar pa je tako prečkal Saharo.
Zadnji dve leti se vsake toliko pojavijo članki, kako da štopanje izumira oziroma se je prestavilo na internet, kjer se ljudje preprosto po različnih portalih dogovorijo za prevoz. Slovenski internetni portal www.prevozi.org res zelo dobro živi in je sila uporaben, a ti prevozi, čeprav so poceni, niso zastonj. Smisel štopanja je v prvi vrsti priti na cilj, ne da bi za to potrošili evro. Pri nastajanju tega prispevka smo ugotovili, da je pri nas in po svetu še mnogo štoparskih zanesenjakov in zaljubljencev v drugačen način potovanja in da tovrstno vandranje po svetu ne bo kar tako izginilo. Morda res ne gre več samo za to, da pridemo brezplačno od točke A do točke B, kot bolj za avanturo oziroma kar za življenjsko filozofijo.
In kaj smo še ugotovili? Da ljudje tam »zunaj« živijo! Potujejo, se spoznavajo, se pustijo gostiti pri popolnih neznancih, zaupajo sočloveku in uživajo! V tem pokvarjenem svetu še obstaja kopica dobrih ljudi – in to je čudovit dar, ki ti ga nakloni štop, se strinjajo naši sogovorniki.
Soočenje s strahovi. Permakulturni načrtovalec, matematik in fizik Tomislav Gjerkeš je 41-letni Prlek, ki štoparstvo živi že 26 let. Nazadnje je štopal iz Maribora na Vransko, sicer pa štopa po Evropi. »Štop je terapija, eden mojih največjih učiteljev in soočenje samim s sabo. Kadar štopaš, življenje najlažje pride do tebe. Zelo lepe stvari se ti dogajajo, največji dosežek pa se mi zdi, ko mi ustavi kdo, ki dotlej še nikoli nikomur ni ustavil. Štop je lahko poezija – tako sem čutil, ko sva s kolegico štopala iz Korčule do Amsterdama. Bilo je to potovanje brez napora, spoznavanje novih krajev, kot bi gledal film,« pripoveduje Tomislav.
Čeprav ima že kakšnih šest let avto, mu je avtoštop še vedno najljubši način potovanja. Pomeni mu tudi neke vrste izklop iz rutine, osvoboditev vzorcev vsakdanjega življenje, stik s samim sabo. In ko ga povprašam, če se pri štopanju drži kakšnih pravil, se zasmeje. »Pravila te lahko samo omejujejo, zato ni pravil; včasih dobiš prevoz po treh minutah, zopet drugič štopaš ob idealnih razmerah, pa te nihče ne povoha.«
Meni, da avtoštop ni za vsakogar in je pravzaprav ekstremna situacija v tem urejenem svetu, ko je vse na dosegu roke, ko smo vsi bolj ali manj v coni udobja. »Naša kultura nima več stika z magijo življenja,« razmišlja Tomislav.
Podobno meni druga sogovornica, 38-letna Marjeta Lužnik, ki je s štopanjem začela na koncu osnovne šole, najprej s prijateljicami, v srednji šoli pa že sama. »Štop te odpre, precej si nebogljen in tudi ko sedeš v avto, se vozniku čisto daš. Že samo to, da greš štopat sam, pove veliko o tebi, da nimaš strahov oziroma četudi jih imaš, se soočaš z njimi, vsaj na začetku. Sprejmeš torej človeka, ki ti je ustavil, čisto takega, kot je. Čeprav zdaj ne štopam več, pa cenim štop, ker se ti lahko zgodi mnogo lepega in raznolikega. Vkalupljeni smo v svoj svet, okoli nas se dan za dnem vrtijo zgolj določeni ljudje, štop pa ti omogoča, da kar naenkrat spoznaš veliko zanimivih ljudi, vstopiš v 'drug' svet.«
Nespodobne ponudbe. Marjeta je največ štopala še v zlatih časih štopanja. »Takrat si moral na 'štop placu' med štoparji jemati tudi razdalje, saj jih je bilo ob prihodu na mesto štopanja pred tabo že pet ali celo več. Pa si se postavil v vrsto. Ko sem ob petkih popoldne štopala iz Maribora proti domu, je bilo pred mano včasih že po deset parov oziroma posameznikov. Včasih se je zgodilo, da je ustavil avto, ki je pobral tudi po tri ali štiri štoparje naenkrat.«
Že takrat je veljalo, da najprej dobi štop eno dekle, potem dve dekleti, par (fant in punca), potem šele en fant in na samem repu dva fanta. Tako lestvico so nedavno navedli tudi hrvaški štoparji.
Sicer pa tudi Marjeta meni, da pri štopanju pravila nimajo kaj iskati. »No, spomnim se, da so imele prijateljice pravila, ki so se jih bolj ali manj držale. In sicer: ne štopaj avta z več moškimi v njem in ne štopaj avtomobilov s tujimi registrskimi tablicami. Jaz se tega nisem držala, čeprav mi je bilo kdaj tudi nelagodno. Potem sem ugotovila, da so bili v vseh takih primerih za to vzrok predsodki. Peljala sem se tudi s tremi ali celo štirimi moškimi, pa je bilo vse v redu.«
Se je pa peljala z enim samim, pa ni bilo v redu. To se je zgodilo že na začetku njene štoparske poti. Popoldne na poti iz Prevalj v Mislinjo. »Nekdo me je zapeljal do Kotelj, od tam me je peljal gospod, ki je prišel iz bližnje trgovine. Po videzu sodeč je bil poslovnež, urejen, kakih 50 let. Vozil je hitro in tudi hitro začel z nespodobnimi ponudbami; niti mi ne bi bilo treba kaj posebnega početi, lahko bi samo stregla njemu in njegovi punci, je predlagal. Rekla sem ne in naj mi da mir. Obrnila sem se stran in gledala skozi okno, ga ignorirala. Ko sem čez nekaj časa pogledala naprej, sem opazila, da se samozadovoljuje. Rekla sem: ustavi, sicer bom skočila ven. Čeprav si v resnici kaj takega ne bi upala. Spomnim se, da sem se čutila zelo močna, ampak če bi bil nasilen, bi se zelo ustrašila. Ob prvi rdeči luči na semaforju sem mu pobegnila iz avta. Znašla sem se v Slovenj Gradcu, v času brez prenosnih telefonov in praznega žepa, zato sem morala ponovno štopati! Še nadaljnjih 15 kilometrov do doma. Najprej pa sem se na eni klopci dodobra razjokala, saj so popustile vse zavore. Pripeljal se je stric v stari razmajani katrci, izjemno prijazen je bil, mene pa je bilo zelo strah, po mojem se mi je na obrazu to tudi videlo. Ko sem mu vse povedala, mi je hotel pomagati, mi kupiti sok, ni vedel, kaj bi mi še dal oziroma naredil,« pripoveduje Marjeta.
Stara škoda in trije dedci. Tudi njena druga slaba izkušnja je bila s podobnim primerkom – le da je tokrat to v avtu počel mlajši moški. »Tokrat se nisem ustrašila, bila sem že na fakulteti. Zabrusila sem mu nekaj v stilu (z zelo naveličanim glasom): a dej, a moraš? Tako da mu je bilo potem celo nerodno.«
Kljub temu še vedno meni, da je štop nekaj pozitivnega. »Res da so zdaj drugi časi, ampak mladim ga vseeno ne bi odsvetovala. Bilo je toliko dobrih, lepih izkušenj in krasnih, zanimivih ljudi.«
Zdaj ko se prevaža z lastnim avtom, je ona pobiralka štoparjev, čeprav jih je na naših cestah res še zelo malo. Ima pa kot voznica zelo zabavno izkušnjo. »Ko sem pri 18 letih naredila izpit, mi je brat posodil svojo staro škodo, ki pa se ji je neprestano kvarila 'gas zajla'. Vendar me je mene naučil, kako se ta reč popravi – odpreš pokrov, združiš s kleščami tisti dve žički in pelješ dalje, nekako tako. Tako sem s tisto škodo v Velenju enkrat pobrala kar tri fante. No, ko smo napredovali po mislinjskem klancu, smo obtičali. Jaz pa, 18-letna frklja, izjavim: ni panike, 'gas zajla' je šla!« zategnem ročno, odprem mašino in opravim rutinirani klik-klik in gremo dalje. Dedci v avtu so skoraj oči izgubili, tega ne bom nikoli v življenju pozabila!« se krohota še danes.
Čeprav takrat najbrž ni bilo smešno, se Tomislav danes smeji svojemu najdaljšemu štopanju. Vanj je namočil tudi svojega prijatelja, ki je štopal prvič. »Štopala sva vsak s svojo snežno desko iz Slovenije na Češko – in to na božični večer. Že to, da štopaš s snežno desko, je težavna okoliščina, da ne omenjam najhujšega termina od najhujših. Na Šentilju sva pri temperaturi okoli nič na prevoz čakala kar 22 ur! Lahko si samo predstavljate kolega, ki je bil na koncu komaj še živ.«
Do smeha mu ni bilo na Poljskem, ko so ga okradli. »Ostal sem brez denarja, brez potnega lista, brez nahrbtnika. Sledilo je najboljše potovanje, saj sem se moral popolnoma nasloniti na okolje, ki me je naposled nahranilo, dalo obleko, prevoz, prenočišče. Ničesar nisem imel in vse sem dobil. Moral sem se popolnoma odpreti in bilo je čarobno,« se spominja.
Slovenski rekorder. Eden največjih avtoštoparskih navdušencev je slovenska legenda štopanja Miran Ipavec, pred leti tudi župan Kanala ob Soči. Njegova knjiga avtoštoparskih zgodb je prevedena že v angleščino, nemščino, italijanščino, hrvaščino, kmalu tudi v srbščino. Pri svojih 56 letih še ni rekel zadnje štoparske, pridno nabira kilometre, in ko jih zopet zbere 300.000, obljublja novo knjigo. Še več, pred tremi meseci je postavil svojevrsten rekord. V desetih dneh je zgolj z avtoštopom dosegel 31 držav. Prevozil je 7450 kilometrov z 88 različnimi vozili (avtomobili in tovornjaki), začel je v Helsinkih in končal v Malmöju.
Med svojimi ekspedicijami ga lahko najdete v lastnem avtoštoparskem muzeju, ki ga vsak dan (razen nedelje in ponedeljka) ob 11. uri odpre na Trubarjevi 40 v Ljubljani. Ob našem obisku smo se prepričali, da gre za izjemno zanimivo srečališče še bolj zanimivih ljudi, največ je seveda štoparjev, z vseh koncev sveta. Poleg zanimivih spominkov, ki jih je Miran prinesel z različnih štoparskih popotovanj, je najbolj izjemen primerek v muzeju kar Miran sam. On in njegove zgodbe, ki jih pripoveduje in veselo deli kar v sedmih jezikih! Preklaplja iz angleščine v italijanščino, mimogrede zrecitira Lorco in se navdušeno igra z gosti. V igri prepoznavanja piv, glavnih evropskih mest in pri razporejanju evropskih meja smo izjemno uživali tudi mi. Z nami sta se preizkušala italijanski par, ki je v enem tednu nameraval prepotovati Balkan, in Američan, ki je bil že dvakrat na Triglavu.
Miran nam je odkril še eno plat štopanja – tekmovalni avtoštop. »Najbolj so takšna tekmovanja razvita v Rusiji, kamor so me povabili marca letos, da bi se udeležil tekmovanja v štopanju okoli Sankt Peterburga. Prireja jih Alexey Vorov, ki je Zemljo preštopal v 500 urah. Najprej mu je ustavilo vozilo, ki ga je v šestih dneh pripeljalo iz Sankt Petersburga do Vladivostoka. Tudi Nizozemci prirejajo podobna tekmovanja, zbere se skupina ljudi, ki tekmujejo, kdo bo (na štop, seveda) prvi prišel do določenega mesta, tekmovali so do Madrida in tudi že do Ljubljane. Startnina je neka simbolična vsota, na primer 20 evrov, udeleženci jo dajo v poseben fond, zmagovalec dobi pokal, preostalo dajo v dobrodelne namene,« razlaga Miran Ipavec.
Nove generacije. Tudi mlajši rodovi niso od muh, smo izvedeli v krajšem pogovoru z dvema mladima natakarjema v središču prestolnice. Devetnajstletna sogovornica si sicer štopati ne upa, ima pa dve prijateljici, ki sta preštopali Irsko. »Že prvi dan jim je ustavila gospa, ki jima je dala na voljo svoje prazno luksuzno stanovanje v najvišjem nadstropju (penthouse) za en teden!« Njen 26-letni kolega pa je hitro postregel z zgodbo prijatelja Klemna Pavška, ki se je odločil štopati do Balija! Trenutno je nekje v Turčiji, svojo 15-mesečno pot pa s fotografijami navdihujoče narave in prijaznih ter izjemno gostoljubnih ljudi vestno zapisuje na svojem blogu.
Če smo se do danes bali, da nam bo v starosti in z uborno penzijo ob obilju časa zmanjkalo denarja za potovanja, smo po temle zapisovanju lažje zadihali – štopali bomo!
***
Štoparski vodnik po državah
AVSTRIJA – Čeprav je imel na avstrijskih lokalnih cestah naš sogovornik dobre izkušnje, pa Avstrija ni preveč prijazna država za štopanje. Na eni izmed bencinskih črpalk je videl celo napis: »Pri nas ne maramo štoparjev.«
BOLGARIJA – Ni tako neobičajno, da se štop tudi plača.
FRANCIJA – Štoparska nebesa! Na cestnih postajališčih so celo urejene prhe, brezžična internetna povezava, prijetni senčnati kotički s klopcami. Tomislavu je v Južni Franciji ustavila celo mama z dvema otrokoma. »Ustavila je dvema moškima! Kaj takega se mi ni zgodilo še nikjer!«
ISLANDIJA – Sogovornica Anja je letos na Islandiji videla toliko štoparjev, kot jih ni še nikjer.
ITALIJA – Štoparska nočna mora. Italijanski policisti so lahko zelo neprijetni in naporni.
IZRAEL – Tam radi štopajo, to je del njihove kulture.
KUBA – Po nekaterih informacijah je celo predpisano, da morajo vozniki pobrati štoparje.
NIZOZEMSKA – Amsterdam ima poseben prostor za štopanje in tja se marsikdo namenoma zapelje, da pobere štoparja. Tomislavu so ga pokazali policisti.
NEMČIJA – Na njihovih avtocestnih postajališčih se veliko dogaja in ni težko dobiti prevoza. Sicer pa tam ne vidiš veliko štoparjev, prevladuje udobje lastnih avtomobilov.
ŠPANIJA in PORTUGALSKA – Slaba kultura štopanja.
POLJSKA – Veliko štopajo. Miran Ipavec se ima za dosego aktualnega rekorda zahvaliti prav Poljakom – ti so mu namreč (tudi zunaj Poljske) največ ustavljali.
SLOVENIJA – Čeprav je štoparjev vedno manj, so pri nas dobrodošli. Velikokrat povezujemo štop z nevarnostjo.
ZDA – Ni preveč priporočeno početje. Po pripovedovanju Američana, ki smo ga srečali v štoparskem muzeju, njegovi sonarodnjaki ne štopajo veliko. Štoparska wikipedija (www.hitchwiki.org) navaja, da je štopanje prepovedano v petih zveznih državah: Idaho, Nevada, New Jersey, Delaware in Utah. Za zadnjo obstajajo pričevanja o štopanju brez posebnih težav.
***
Nasveti prekaljenega štoparja
- Bistvo: potrpljenje in zmožnost biti sam s sabo.
- Bodite kreativni in prilagodljivi.
- Na štopu na dolge proge se je treba znati spopasti z lakoto, žejo, vročino in mrazom. Če vas zebe, zaplešite!
- Štopaj tam, kjer je dovolj prostora za ustavljanje.
- Štopanje na avtocestah je prepovedano. Štopa se na uvozih vanje.
- Nujni pripomočki: velik papir, npr. A0 (ga zložite in nanj sproti pišete destinacije), dva dobra flomastra, zemljevid, navigacija, ki ne potrebuje internetne povezave; voda, prenosni polnilec za telefon, rezervna baterija za telefon, dobra pohodna obutev, dežnik (za sonce in dež).
***
Srečanja s policisti
Velik del štopa so tudi stiki s policisti. Nekatera srečanja so bolj težavna, druga spet presenečenj polna, ko ti celo uredijo štop ali te zapeljejo na bolj primerno mesto. Slovenska policija štopanje odsvetuje, hkrati pa postreže z nekaj varnostnimi nasveti: ne štopajte sami, ne na samotnem kraju, v slabem vremenu ali ponoči; če vam voznik vzbuja nelagodje, nezaupanje, se izgovorite, da ste namenjeni drugam. Če ste že v avtu in pride do neprimernega ogovarjanja, odločno povejte, da vas to ne zanima, in zahtevajte, da vozilo ustavi. Štoparji ob tem svetujejo, da se zlažete, da vas muči potovalna slabost, da boste bruhali. Policija svetuje, da si zapomnite znamko in tip vozila ter registrsko številko in to po sporočilu sms čim prej sporočite prijatelju ali družinskemu članu.
