Iz televizorjev se izlivajo podobe neskončnih kolon izmučenih ljudi, ki avtomatično postavljajo eno nogo pred drugo. A čeprav so na smrt utrujeni, siti trdih tal, ki so jim zadnje mesece postelja, siti neskončnih prašnih cest, ki so jim dom, siti ograj, ki jih je treba preplezati in policistov, ki jim je treba pobegniti, še zdaleč niso potolčeni: včasih za hip obležijo, a vedno spet vstanejo in gredo naprej. Nekje na severu je obljubljena dežela, kjer bodo našli dom, ki jim ga je vzela vojna. In zdaj zdaj bodo te televizijske podobe postale tudi resničnost na naših cestah. Begunci bodo vsak čas na naših mejah. Kako jih bomo sprejeli?

Dolga pot za kratke nogice. Tako majhen možic, pa tako velik kovček – a v tem kovčku je vse življenje družine, ki je od kdo ve kod pribežala v Nemčijo. Zdi se, da so na cilju, a pravo potovanje se šele zares začenja: zdaj bo treba najprej pridobiti začasne papirje, najti delo, pa prebivališče … Do pravega doma je še dolga pot. In je zares sreča, da že malce naveličani malček tega sploh ne ve.

Članek v celoti preberite v Zarji št. 10, 1.9.2015