Italijan Mattia Aguzzi je pred nekaj tedni tako kot vsako soboto dopoldne odšel v pekarno po kruh za zajtrk. Na poti je zaslišal krike in zagledal triletno deklico, ki se je oklepala balkonske ograje v petem nadstropju. Ker so deklici vidno popuščale moči in je grozilo, da bo padla na pločnik, je stopil pod balkon. »Zamižal sem in upal, da bo vse v redu,« je Italijan pozneje povedal dejal novinarjem. Ko je deklica padla, je s svojim telesom ublažil njen padec. Čudežno sta oba ostala nepoškodovana. »Ne vem, ali sem zaradi tega junak, storil sem le to, kar sem lahko, saj ni bilo časa, da bi stekel v peto nadstropje,« je še dejal in hudomušno dodal, da nikakor ne bo več poslušal nasvetov svojih prijateljev, naj shujša, ker je očitno prav zaradi svoje postave toliko bolj ublažil dekličin padec.
Restavracija, v kateri vam prinesejo napačno naročilo
V japonskem mestu Kjotu deluje nenavadna restavracija. Imenuje se Restavracija pozabljenih naročil, v njej pa delajo starejši ljudje, ki trpijo zaradi demence. Ustanovil jo je Širo Oguni. »Ko je moja mama postala dementna, sem ugotovil, da sicer pozabi, kaj sem ji rekel pred petimi minutami, a se še vedno spomni, kako skuhati kosilo. Povabil sem jo, da bi skupaj odprla restavracijo, v kateri bi kuhala. Zdelo se mi je pomembno, da je med ljudmi, da se zaradi demence ne zavije v zapredek osamljenosti,« je dejal ustanovitelj socialnega podjetja. V restavraciji poleg njegove mame delajo tudi drugi ostareli z demenco, tudi kot natakarji, kar pomeni, da se pogosto zgodi, da gostje dobijo napačna naročila, a prav to je tisto, kar skušajo naučiti ljudi: »Pomembno je, da ljudi napak bolnikov z demenco ne razumejo kot breme, temveč jih sprejmejo z nasmehom,« je še dejal Oguni. Tako pravi, da je v restavraciji vedno veliko smeha, empatije, tolerance in medsebojnega učenja o tej bolezni.
V evropskih mestih piše spodbudna sporočila
Jordi Villegas je 28-letni Španec, ki potuje po Evropi in na mestnih ulicah evropskih mest pušča spodbudna sporočila. Začel je v rodni Barceloni. Ugotovil je namreč, da so ljudje na javnih mestih preprosto premalo osredotočeni na soljudi. »V resnici je žalostno, da moramo ljudi opomniti, da so pozorni na kraje, kjer so, in na ljudi, ki so okoli njih. Toda če jih moja sporočila spodbudijo, da so v tistem hipu do drugih prijazni, sem zelo zadovoljen,« je dejal Vilegas, ki zase v šali pravi, da ni ulični umetnik, temveč bolj »ulični terapevt.« Tako je denimo pred rimskim Kolosejem na nalepko, ki jo je prilepil na poštni nabiralnik, zapisal: »Pred menoj stoji Kolosej, a vidim le tebe.« Ob vodnjaku Trevi pa je prilepil nalepko »Lepo mesto, da ji/mu izrečeš ljubezen.« Njegov najljubši izrek, ki ga prilepi v vsakem mestu, pa je: »Ne pozabi, da dajanje vedno obrodi sadove, tudi ljubiti sebe je zdravo.« Vse svoje mestne misli zbira na Instragramu, kjer mu sledi več tisoč ljudi. »Veselim me, da lahko majhna mestna lepa misel olepša dan,« je dejal popotnik.
Gobe goji na kavni usedlini
Natan Jacquemin v Lizboni že štiri leta kmetuje: v mestni kleti na kavni usedlini goji gobe. Še kot študent si je želel, da bi spodbudil lokalno pridelavo hrane, zato je preučeval, kako bi lahko z odpadki gojil užitne rastline. Ko je ugotovil, da je kavna usedlina dovolj hranljiva za rast gob, se je povezal z bližnjimi kavarnami in se obvezal, da bo sprejemal njihovo kavno usedlino, če jo bodo zbirali ločeno. Hkrati je tamkajšnjim restavracijam ponudil, da jim dostavlja sveže gobe. »Vse, kar se dogaja v zvezi z gojenjem gob, se zgodi v premeru 15 kilometrov, kar pomeni, da je to izjemno trajnostno gojenje hrane,« je navdušen urbani gobar, ki je pridelavo zastavil kot socialno podjetje, tako da mu pri delu pomagajo težje zaposljivi mladi.
***null***
