Marija Terezija je v naših krajih pred nekaj stoletji odredila, da mora biti ob cestah zasajeno sadno drevje, da bo imelo ljudstvo kaj jesti. Zdaj marsikje še vedno rastejo stare češplje in hruške iz tistih časov, a njihovo sadje jeseni zgnije na tleh. V ameriškem San Diegu je drugače. Nekega dne pred sedmimi leti je Nita Kurmis Gilson slišala, da so tudi v njenem kraju ljudje lačni. Vzela je košaro in se odpravila nabirat zapuščeno sadje ter ga podarila tamkajšnjemu zavetišču za brezdomce. To, kar se je začelo z eno gospo, košaro in avtom, je zdaj preraslo v gibanje CropSwap, v katerem sodeluje 300 prostovoljcev, ti vsako jesen nabirajo sadje, ki ga nihče noče. Do zdaj so obrali in razdelili 45 ton sadja, poleg tega pa so začeli pobirati tudi zelenjavo, ki jo kmetje pustijo na njivah.