Devetletnika Filip in Anastasija sta se spoznala v otroški bolnišnici v Nišu. Oba sta bila hudo bolna, on je imel levkemijo, ona tumor sinusov. Spoznala sta se, ko sta bila skupaj v sobi, in Filipu je bila všeč Anastasijina dobra volja. Močno sta se navezala drug na drugega. Kadar ju je bilo strah, sta se držala za roke in spala skupaj. Tudi ko zaradi kemoterapij nista mogla vstati iz postelje, sta si nenehno pošiljala ljubezenska pisma, ki so jih prenašali medicinske sestre in njuni starši. S stotinami pisem sta se bojevala proti bolezni in se spodbujala. Anastasijo je skrbelo, ali bo Filipu še vedno všeč, čeprav je bila oslabljena zaradi kemoterapij, a deček jo je vedno oboževal. Po petih mesecih je Filip odšel domov. Še vedno sta si pošiljala pisma in se pogovarjala po telefonu – dokler Anastazija ni umrla, stara le deset let. Njuna zgodba je postala sinonim za lepo, nežno in iskreno otroško ljubezen.