S Hrvaškega poročajo o velikem številu kač, nedavno je modras v parku Paklenica ugriznil dečka in so ga uspeli rešiti le zaradi očetove prisebnosti, tudi pri nas se je nedavno zgodil ugriz strupene kače. Med taborjenjem na hrvaški obali je še vedno dobro biti previden, da ne naletimo na črno vdovo.
»Center za klinično toksikologijo od leta 2016 beleži pri nas v povprečju od deset do 13 ugrizov strupene kače na leto. Pred tem so jih na leto zabeležili okoli deset. Vzrok za porast je naraščanje priljubljenosti alpinizma, plezanja in planinstva, zaradi česar je več srečanj s strupenimi kačami in posledično ugrizov. Kljub vsemu je to razmeroma redko, v Evropi je na leto okoli 8000 ugrizov kač, smrtne žrtve so v povprečju štiri na leto,« je povedala Tara Ledinek, dr. med., mlada zdravnica iz Koroške, ki je lani zaključila študij medicine na medicinski fakulteti v Mariboru. Zdaj je zaposlena kot zdravnica na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje in opravlja specializacijo s področja javnega zdravja. Verjame v moč preventive. »Kače so plašne in ugriznejo, če v naravi nanje stopimo, jih zagrabimo med plezanjem, oplazimo ob hoji. Sam ugriz ni boleč, prepoznamo ga po majhni krvavitvi in dveh ranicah v razdalji od pet do deset milimetrov. Kmalu se na mestu ugriza pojavijo oteklina, huda bolečina in pomodrelost kože. Sledi lahko oteklina v lokalnih bezgavkah, osebi lahko postane slabo, bruha, se znoji, trese, hitro diha in občuti razbijanje srca. Je vidno prizadeta, utrujena, šibka, postopoma se ji stanje slabša, tlak upade, pojavi se težko dihanje, okvarijo se ledvice, če ne dobi ustrezne pomoči, lahko celo umre.«
Uda ne smemo prevezati!
»Ključno je, da po ugrizu kače ukrepamo hitro in ostanemo mirni. V Sloveniji je smrt zaradi ugriza kače redkost, saj obstaja univerzalni protistrup, ki je učinkovit za ugriz katerekoli strupene kače v Sloveniji. Če ga bolnik dobi dovolj hitro, učinkuje odlično. Čimprej ga torej varno prepeljemo v bolnišnico, ob tem pa upoštevamo ukrepe, ki zmanjšajo širitev strupa po telesu in s katerimi pridobimo nekaj časa. Vedno najprej odženemo kačo, pokličemo pomoč na številko 112, nato se posvetimo obolelemu. Poskusimo ga pomiriti, saj je nadvse pomembno, da miruje, s čimer se zmanjša potovanje strupa po telesu. S poškodovanega uda, še preden nastane oteklina, odstranimo uro, zapestnice, prstane. Oskrbimo rano in jo sterilno obvežemo, ud pa imobiliziramo v udoben položaj, da bolnik z njim miruje, ter ga spustimo pod raven srca. Bolnika vseskozi nadziramo, mirimo, spodbujamo, po potrebi ga namestimo v položaj za nezavestnega ali oživljamo. Uda ne smemo prevezati, da ne prekinemo dotoka krvi, ne smemo izvajati križnega reza, izsesavati strupa, izžigati rane ali je hladiti z ledom!«
In kako je s črnimi vdovami?
»Nevarne so zgolj samice. Te večino časa preživijo v svoji pajčevini in ugriznejo le, če se počutijo ogrožene, ko se jih dotaknemo. Prepoznamo jih po rdečih pikah na kroglastem zadku bleščeče se črnega telesa, ki v dolžino meri približno 15 milimetrov. Še najbolj ogroženi smo med taborjenjem na hrvaški obali, posebej problematični so kamniti predeli. Če se odpravljate kampirat na istrsko obalo, je priporočljivo, da pred postavljanjem šotora previdno odstranite grmovje in pajčevine, da šotor vedno zapirate za seboj, ko ga zapustite, da uporabljate odvračala za odganjanje mrčesa in nosite daljša oblačila. Če vas kljub temu ugrizne, je to skoraj neboleče, zato ugriza pogosto sprva niti ne opazimo. Prepoznamo ga po rdečem obroču in oteklini na prizadetem mestu, pol ure po ugrizu pa se pojavi krčevita bolečina, ki se širi po udu in trupu. Sledijo slabost, solzenje, slinjenje, krč obraznih mišic, bruhanje, znojenje, glavobol, težko dihanje, razbijanje srca in tiščanje v prsih. Svetuje se, da rano očistimo in hladimo, nato pa takoj poiščemo zdravniško pomoč.«
Ožig mesečinke: izpirajte z morsko vodo!
» Klobučnjake, ki jih radi napačno imenujemo meduze, uvrščamo v živalsko deblo ožigalkarjev, na svetu jih je okoli dvesto, v Sloveniji oziroma v Jadranskem morju pa približno deset vrst. Pri nas je veliko več kot ožigalkarjev, ki iz svojih ožigalk izločijo strup, drugih predstavnikov zelo različnih živalskih skupin, ki jim pravimo želatinozni makrozooplankton. Večina je povsem nenevarna. Najnevarnejši klobučnjak, s katerim se lahko srečamo v severnem Jadranu, je mesečinka, katere klobuk je velik približno deset centimetrov, iz njega pa izhajajo do meter in pol dolge, tanke in slabo vidne lovke, posute z ožigalkami. Ob stiku z njeno lovko se nemudoma pojavi bolečina, sledi nastanek rdečine in otekline na mestu stika. Posebej otroci ali odrasli s pridruženimi boleznimi lahko ob tem postanejo oslabeli, zaspani, bruhajo in imajo glavobol. V spomin na stik z njo nam lahko še več mesecev ali let na tistem mestu ostane temnejša brazgotina. Prvi ukrep je, da tako osebo čimprej spravimo na morsko obalo, kožo izperemo z morsko vodo in z nje odstranimo morebitne ostanke lovk. A ne z golimi prsti! Na prizadeto kožo namestimo hladne obkladke, kože pa nikakor ne drgnemo ali praskamo, saj s tem vanjo vtremo še več strupa. Otroka praviloma vedno napotimo na nadaljnjo zdravniško oskrbo, odraslega pa le ob hujših težavah. Pomembno si je zapomniti še to – ključna je hitrost, zato kožo čimprej speremo kar z morsko vodo. Torej ne z navadno vodo, saj to povzroči dodatno sproščanje strupa iz ožigalk. Šele nato iščemo medicinski 70- ali 90-odstotni etanol ali vinski kis, ki onesposobita mesečinkin strup.«
Nadaljevanje prispevka si preberite v reviji Jana, št. 32, 8. avgust, 2023.
