"Imam najstniško vnukinjo, ki ima že nekaj let diagnozo ADHD. Je v prvem letniku srednje šole. Ni uspešna, ker se ne uči sproti. Ima veliko enic. Lahko se sicer javi, ko zna, a veliko predmetov se ji je nabralo, ki jih mora popraviti. Ne vem, ali bo uspela vse popraviti, saj ji manjka koncentracije, potrebne ob piflariji, ki je je veliko preveč. Sicer je zelo bistra in razgledana, veliko bere in mnogo ve ter je tudi prikupna in ljubeča. Dejstvo pa je, da je pri pouku moteča, za učitelje in sošolce, saj ne more biti pri miru več kot 15 minut. Zato jo imajo učitelji na piki, sošolci pa tudi. Vsi skupaj se ne zavedajo, da ni namenoma takšna, ampak je bolna. Le redko kdo od učiteljev ji stopi v bran. Kako ji pomagati, da se bo bolj samokontrolirala, da se bo te veščine priučila? Ali obstajajo kakšne vaje? Kako naj ji še bolj pomagajo starši, ki jih njena prihodnost zelo skrbi? Redno obiskuje zdravnika, ampak se je stanje s puberteto poslabšalo, čeprav jemlje predpisana zdravila. Kaj svetujete? Hvala za odgovor."
- Betka
Ti otroci potrebujejo predvsem veliko gibanja
Draga Betka,
otroci z motnjo ADHD niso »slabi otroci«. To so otroci z nevrobiološko kronično motnjo, ki pogojuje težave pri nadzorovanju vedenja, zato jih je treba razumeti in jim pomagati. Simptomi se začnejo kazati že v otroštvu. Ima jo približno 8–10 odstotkov šoloobveznih otrok. Trikrat pogostejša je pri dečkih kot pri deklicah.
Otroci z motnjo ADHD se odzivajo brez razmisleka, težko sledijo navodilom, težko sedijo pri miru, težko usmerjajo pozornost in težko ločijo podrobnosti, kar moti tudi njihovo družabno življenje in socialno-intelektualno nadgradnjo osebnosti. Motnja se lahko kaže v treh oblikah: pomankanje pozornosti, hiperaktivnost ali oboje hkrati. Vzroki za ADHD so: genetski (če jo ima starejši otrok, je 30-odstotna verjetnost, da jo bo dobil tudi mlajši sorojenec), nevroanatomski (razlike med nevronskim nitjem obeh možganskih polovic, bazalnih ganglijev in malih možganov), nevrofiziološki (premajhna količina dopamina, slabša presnova glukoze v bazalnih ganglijih, slaba prekrvitev čelnih režnjev možganov), nevropsihološki (slaba inhibicija izvršilnih funkcij čelnih režnjev, težka kontrola čustev, posebno jeze, nizka frustracijska toleranca, težko načrtovanje in postavljanje prioritet), okoljski (droge, alkohol, kajenje v nosečnosti, prezgodnje rojstvo, nizka porodna teža, poškodbe možganov med porodom).
Od tipa motnje je nato odvisno, kateri simptomi bodo prevladovali: nepozornostni tip (težave s poslušanjem, sledenjem navodilom, usmerjanjem pozornosti na podrobnosti, več napak zaradi neprevidnosti, nevzdrževanje pozornosti pri nalogah in igrah), hiperaktivno-impulzivni tip (nemirnost, veliko govori, moti in prekinja sogovornike), kombinirani tip (kombinacija prejšnjih dveh tipov).
Vse to vpliva na otrokovo neuspešnost v šoli. Zato vsaj 50 odstotkov teh otrok potrebuje dodatno učno pomoč. Moteče in tvegano vedenje, slab nadzor impulzov vodita do konfliktov in socialnega izključevanja (sošolci, pedagogi, iztrošenost članov družine). Zelo pomembna je pravilna diagnoza ADHD, ki jo postavi multidisciplinarni tim (pedopsihiater, nevrolog, psiholog, pedagog, starši), da se jo loči od drugih motenj, npr. avtizma. Strokovnjaki otroke z ADHD naučijo primerno regulirati simptome in z njimi živeti; tudi medikamentozna terapija je včasih potrebna. Učinkovite so tehnike vedenjsko-kognitivne terapije, ki omogoča spodbujanje ustreznega vedenja, spoprijemanje z neustreznim vedenjem in učenjem samoregulacijskega vedenja.
Verjamem, da vas skrbi in vam je težko, ker ne veste, kako bi vnukinji pomagali. Res je glavna težava hiperaktivno vedenje in motena pozornost, to je moteče tudi za okolico. Takšni otroci potrebujejo veliko vrst zaposlitev, ki se hitro menjajo, predvsem pa veliko gibanja. Mirovanje na enem mestu je zanje prava muka. Če vztraja 15 minut na mestu, je kar dovolj dolg interval, da se v njegov okvir umesti kakšno učno dejavnost. Po 15 minutah naj se ta prekine, otrok pa naj nadaljuje s fizično aktivnostjo. Če živite v hiši, naj dvakrat teče okrog nje, če ste v bloku, pa naj dvakrat teče po stopnicah dol in gor ... Kakšen dober nasvet vam lahko v zvezi z gibanjem dajo tudi strokovnjaki v fitnes centrih.
Naš šolski sistem tem motnjam ni naklonjen, je rigiden. Čeprav je otrok bister, tega ne upoštevajo in ne omogočajo prilagoditve sistema. Z leti bo bolje, puberteta je namreč hormonska nevihta in je v otroku vse razburkano, zato je to najtežje obdobje. Nudite ji veliko ljubezni, razumevanja in potrpljenja. To je najboljše zdravilo.
Bodite dobro,
Vida Drame Orožim, specialistka nevrologije in psihiatrije
Veseli bomo vaših vprašanj, pričakujemo jih na elektronskem naslovu: jana@media24.si; pa tudi navadna pisma so še vedno dobrodošla, na naslovu: revija Jana, Vevška cesta 52, 1260 Ljubljana Polje. Vprašanje pošljite s pripisom JANINA ZDRAVNIŠKA LINIJA, če želite odgovor točno določene zdravnice, pripišite njeno IME. Obvezno pa pripišite tudi ŠIFRO, pod katero bosta objavljena vprašanje in odgovor, da ne razkrivamo občutljivih osebnih podatkov.
Odgovarjajo in svetujejo:
Miroslava Cajnkar Kac, specialistka šolske medicine
Prim. Jasna Čuk Rupnik, specialistka pediatrije
Vida Drame Orožim, specialistka nevrologije in psihiatrije
Alenka Höfferle Felc, specialistka fizikalne in rehabilitacijske medicine
Prim. Mojca Kos Golja, specialistka interne medicine in revmatologije
Prim. Marta Križnar Škapin, specialistka pedontologije
Metka Marković Lesjak, specialistka splošne medicine
Tatjana Zorko, specialistka kardiologije in psihoterapevtka
