Govoriti o skokovitem porastu števila primerov tularemije pri nas je v resnici malce preveč dramatično, statistično pa vendarle povsem upravičeno. Med letoma 2005 in 2020 smo namreč v vsej Sloveniji imeli 29 primerov te bolezni, večinoma na Gorenjskem in v Prekmurju, na Goriškem, denimo, pa v zadnjih 20 letih ni bilo niti enega primera. Do letos, ko so jih, zadnji podatki so bili objavljeni 23. julija, prav na Goriškem našteli že 27, enega pa še na Gorenjskem. Se pa, kot kaže, situacija že umirja.

Najnevarnejši je stik z okuženimi živalmi. Ta bolezen nas vendarle ne ogroža prav množično, žal pa v odnos med človekom in naravo oziroma živalmi prinaša novo nelagodje. Zajčja mrzlica je redka infekcijska bolezen, ki jo povzroča bakterija Francisella tularensis. Glavni rezervoar oziroma gostitelji tularemije v Sloveniji so predvsem zajci, kunci, veverice, voluharji, miši, pižmovke, bobri, divjad ... Pravzaprav so ugotovili, da je z bakterijo F. tularensis okuženih približno sto vrst divjih živali, devet vrst domačih živali, petindvajset vrst ptičev, več vrst rib, pa seveda klopi in komarji. A da vas potolažimo, nekatere živali, na primer konji, mačke in psi, menda niso dovzetne za okužbo. Bolezen se na človeka prenaša večinoma ob stiku s katero od okuženih živali (kot pove že ime bolezni, je ta možnost največja pri neposrednem ali posrednem stiku z divjimi zajci), bakterijo pa lahko prenašajo in nas z njo okužijo tudi uši, klopi, komarji, muhe ... V ZDA jo tako denimo imenujejo vročina umazanih muh, v Rusiji pa bolezen vodne podgane.

Nevarnost lahko ždi tudi v vodi in hrani. Okužba se na srečo ne prenaša s človeka na človeka, je pa treba vedeti, da lahko do okužbe poleg s stikom z okuženimi živalmi pride tudi z vdihovanjem aerosola in prahu, z zaužitjem kontaminirane hrane ali vode. Po podatkih NIJZ so denimo pri proučevanju primerov tularemije v severnoprimorski regiji potrdili prisotnost bakterije F. tularensis v treh zasebnih vodovodih, namenjenih za lastno oskrbo s pitno vodo. Gre za prvi tak primer v Sloveniji.

Do okužbe s pitno vodo lahko pride, pojasnjujejo na NIJZ, »kadar voda, ki jo uživamo, nima ustrezne priprave. Bakterija lahko zaide v vodo z izpiranjem površinske vode ob močnih nalivih, lahko pa se onesnaži tudi, če v vodovod ali zbiralnik vode, ki ni nadzorovan in voda nima ustrezne priprave, zaide okužen glodavec ali kadaver poginulega glodavca.« Zato odsvetujejo pitje vode iz vodnih virov v naravi, čeprav je, glede na izkušnje, nevarnost za okužbo tam vendarle res majhna.

Kožne razjede, otekle bezgavke, visoka vročina … Glede na vstopno mesto bakterije v organizem obstaja več oblik tularemije, je pa najpogostejša (pojavi se pri od 75 do 85 odstotkov okuženih) tako imenovana ulceroglandularna tularemija, za katero so značilne razjede na koži in povečane bezgavke. Na vstopnem mestu se na koži okuženih pojavi sprememba, ki se v nekaj dneh razvije v razjedo z dvignjenimi robovi, a ne boli. Značilno je tudi otekanje bezgavk, najpogosteje dimeljskih ali pazdušnih, ki se lahko tudi zagnojijo. Pri nezdravljenih primerih lahko kožna razjeda traja več kot mesec dni, povečane bezgavke pa celo več mesecev.

Ena redkejših, a najhujših oblik tularemije, pri kateri je tudi visoka smrtnost, je pljučna tularemija. Nastane pri aerogeni okužbi (torej z vdihavanjem) in hematogeno (s prenosom bacila s krvjo iz tularemičnega žarišča drugje v telesu). Pojavlja se predvsem pri laboratorijskih delavcih, zanjo pa so značilni vročina, suh kašelj, bolečina pod prsnico in oteženo dihanje.

Čas od okužbe do izbruha bolezni je navadno dokaj kratek, bolezen se pojavi v od treh do šestih dneh, a zdravniki opozarjajo, da obstajajo tudi izjeme in da morajo biti tisti, ki so se znašli v okoliščinah, v katerih bi se lahko okužili, še nekaj tednov pozorni na morebitne simptome. Ti so, poleg prej omenjenih znakov, zlasti nenadna vročina, mrzlica, glavobol, utrujenost in bruhanje, lahko pa se pojavijo tudi kašelj, bolečine v mišicah, žrelu in trebuhu ter driska. Visoka telesna temperatura (pogosto nad 39 °C) lahko pri nezdravljenih okuženih traja kar od dva do tri tedne, pri nekaterih pa vročina nekaj tednov na vsakih nekaj dni zelo niha, od zelo visoke do normalne. 

Bolezen je razširjena po vsej severni polobli, je pa, kot je zaskrbljeni javnosti pojasnila epidemiologinja Tatjana Frelih z novogoriške enote NIJZ, »podvrsta te bakterije, ki se pojavlja v evropskem prostoru, manj virulentna od podvrste na ameriških tleh, zato se lahko zdravi z antibiotiki in smrtnih primerov ne bi smelo biti.«

Kako se zaščitimo pred okužbo. Na spletni strani NIJZ o zajčji mrzlici, osveženi prav zaradi letošnjega porasta števila okuženih, najdete praktične napotke oziroma opozorila, kako najučinkoviteje zmanjšamo tveganje za okužbo:

–        pri rekreaciji ali opravilih v naravi uporabljamo repelente, ki nas ščitijo pred klopi, komarji in drugim mrčesom;

–        uporabljamo le zdravstveno ustrezno pitno vodo iz nadzorovanih vodnih virov oziroma vodovodov;

–        posebno pozorni moramo biti pri stiku z divjimi živalmi (se jih ne dotikamo, še zlasti če se nenavadno obnašajo ali so že na videz bolne);

–        mrtve živali poberemo in odstranimo z rokavicami ter jih odvržemo v komunalne odpadke oziroma je najbolje, da se jih, če jih najdemo v naravi, sploh ne dotikamo;

–        kadar imamo opraviti z mesom divjih živali, uporabimo rokavice in pazimo, da se ne poškodujemo, meso pa pred zaužitjem pravilno in zadostno toplotno obdelamo;

–        preprečujemo dostop glodavcev in mrčesa do svojih bivališč (zamrežimo okna, zadelamo odprtine …);

–        pri čiščenju drvarnic in podobnih opravilih se zaščitimo z obrazno masko (FFP2 ali FFP3), poleg tega redno izvajamo dezinsekcijo in deratizacijo.

***null***