Pozdravljeni, čas je za vpis v jesenske semestre vadbe in v naši skupini žensk smo se odločile premakniti. Vidimo, da je ponudba ogromna, in ne vemo, kaj izbrati. Vse smo že 50 in 60+. »Gravitacija« je za nas že problem. Mena nam je nakopičila kilograme. Skratka, nekaj bi rade storile za svoje telo. Tek se nam zdi super, ker je na odprtem in se v njem še nismo preizkusile. Ker pa prihajajo mrzli dnevi, bi bila verjetno primerna tudi kakšna dvoranska vadba. Ene predlagajo karte za fitnes, druge pa so bolj za jogo. Trenutno pijemo čaj po daljšem sprehodu in smo se spomnile, da bi tudi vas zaprosile za mnenje. Kaj bi nam najbolj koristilo za obnovo moči, pomlajevanje (zakaj pa ne) in krepitev zdravja.
5 Gracij
Ko sem svojo 80-letno mamo vprašala, ali bi se vrnila v Srbijo, je takoj izstrelila: »Ni šanse. Tam bi babo v mojih letih, ki pride vadit či gong, gledali, kot da se ji je zmešalo.« Mi je dalo misliti. Slovenija je res v marsičem posebna, tudi po tem, da imamo izjemno veliko možnosti za rekreacijo, čudovito naravo, ki omogoča vse, kar si zamislite, in tudi ljudi, ki se zavedajo pomena ohranjanja zdravja in kondicije. »5 Gracij« v zlatih letih, ki v gostilni premišljujejo, katero rekreacijo izbrati, bi v več kot polovici sveta veljalo za nekaj nezaslišanega.
Stari smo toliko, kolikor želimo. Oziroma toliko, kolikor se potrudimo. In tu se zaplete. Mnogi napačno mislijo, da več truda vedno prinese tudi boljši rezultat. Na splošno sta v Sloveniji pridnost in vztrajnost nacionalna simbola. To se zrcali tudi v našem pristopu k rekreaciji. Kot nasprotje življenjskemu slogu »pisarna–avto–kavč« vse bolj narašča priljubljenost ekstremnih športov, pri katerih ljudje premagujejo meje telesnih zmožnosti. Knjige tipa »kako je trgovski potnik po tem, ko je prebolel neozdravljivega raka, v 60. letu življenja postal ultramaratonec« se odlično prodajajo in navdihujejo množice.
Nekaterim res uspe ozavestiti in kultivirati moč, ki jo ima duh nad telesom, in tako doseči tudi to, o čemer navadni smrtniki menijo, da je nemogoče. Žal njihovi dosežki motivirajo številne posnemovalce, ki si mislijo: »Če je lahko on(a), bom tudi jaz.« In se lotijo maratonov, triatlonov, kolesarjenja okoli sveta ali osvajanja osemtisočakov, čeprav so še do včeraj »telovadili« le z računalniško miško, pritiskanje sklopke in stopalke za hitrost pa je bil njihov edini način premagovanja razdalj.
»A pri vas vsi tečete maraton?« me je pred kratkim vprašal prijatelj iz Finske in je bil precej presenečen, ko nisem niti vedela, da ravno poteka eden izmed naših 30 maratonov. Od njega sem izvedela, da smo Slovenci svetovni rekorderji po številu maratonov (če računamo na število prebivalcev). Da bo vse še vznemirljivejše in adrenalinsko, tečemo tudi po planiški skakalnici velikanki, gonimo poni na Vršič, osvajamo Kristalno palačo, tečemo ponoči ali 106 kilometrov po gorovju … in da bo še zanimiveje, temu dodajamo še ovire (oviratlon).
Pa je res večja obremenitev pot do boljše forme? Večina fizioterapevtov zgroženo ugotavlja, da obravnavajo vse bolj »zavožene« rekreativce.
