Naša družina se vam od srca zahvaljuje za preštevilne nasvete, ki jih uporabljamo in spreminjajo naša življenja. Ker osnovno samooskrbo že obvladamo, smo se to leto odločili storiti nekaj več, da tudi omarica »domača lekarna« spremeni svojo vsebino.
Ko smo se seznanili z vsemi stranskimi učinki protibolečinskih tablet, smo se odločili začeti pri njih. Radi bi delali svoj vrbov čaj, pa me zanima, ali je treba uporabiti le skorjo? Kako je z listi? Kako prepoznati pravo vrbo? Ker ta drevesa rastejo ob rekah, ki utegnejo biti onesnažene, nas zanima, kakšno je tveganje, da po »žilah vrbe« tečejo kemikalije?
Kot vidite, imamo morje vprašanj, a smo prepričani, da ste pravi naslov zanje.
Družina Mlakar
Narava nam ponuja številne modre rešitve, ko gre za zmanjševanje bolečin. Mnoge izmed njih so enakovredne sinteznim zdravilom, le da se tega večina ljudi ne zaveda oziroma je to znanje izrinila uporaba sinteznih tabletk, ki nam v vsakem reklamnem bloku obljubljajo takojšnje olajšanje.
Večina ljudi niti ne ve, da so si naši predniki učinkovito lajšali bolečine z vrbo, močvirskim osladom, gabezom, konopljo, lovorom ..., če naštejem le nekatere izmed tistih, ki so natančno opisani v knjigi Naravne rešitve za bolečine.
Tudi vrbova skorja, s katero bi radi dopolnili svojo naravno lekarno, je v tem smislu preizkušana že stoletja. Kelti so jo uvrščali med sveta drevesa. V stari Grčiji jo je Dioskorid opisal v svojem delu De Materia Medica in jo priporočal kot zdravilo pri protinu ter drugih boleznih sklepov. Priporočal jo je uživati skupaj z vinom in poprom. Ker danes vemo, da so najučinkovitejši vodno-alkoholni izvlečki, je bila takšna receptura zelo smotrna. Že tisočletja jo torej poznamo kot izvrstno zdravilo proti vročini in bolečinam ter odlično protivnetno sredstvo.
Iz vrbe so začeli delati prve sintezne snovi na osnovi salicil-acetisalne kisline. Ko so 1899 kemiki iz salicina sintetizirali salicilno kislino in potem iz nje še acetilsalicilno kislino (mnogi jo poznajo pod imenom aspirin), se je začelo obdobje uživanja dostopnih in poceni protibolečinskih sredstev, vrbova skorja pa je utonila v pozabo.
Ker so bili učinki takšnega zdravila hitrejši in močnejši, se je njegova popularnost hitro razširila in za mnoge postala celo vsakdanji spremljevalec. Tudi znanstvene raziskave so se ukvarjale predvsem z mehanizmom učinkovanja sinteznega zdravila, ker se jim je zdelo škoda časa preučevati »slabšo« različico, ki jo najdemo v naravi. Pa se tudi to spreminja.
Vrba je ena izmed najtemeljiteje preučenih zdravilnih rastlin, ki so natančno predstavljene v številnih nacionalnih farmakopejah in v monografiji Evropske agencije za zdravila.
V zdravilne namene je mogoče uporabljati veliko vrst vrbe. Za farmacijo so danes najzanimivejše S. purpurea L., S. daphnoides Vill. in S. fragilis, ker vsebujejo celo do 15-krat več salicilnih snovi v primerjavi z belo vrbo, o kateri največ pišejo naše zeliščarske knjige.
Skorja vrbe ima rahlo aromatičen vonj in grenak okus. Vsebuje učinkovino glikozid salicin, flavonoide in proantocianidine (zgoščene čreslovine), ki slovijo po svojih celilnih lastnostih, pa tudi tanine in druge glikozide.
V telesu se salicin pretvori v salicilni alkohol in nato v dobro znano protivnetno snov – salicilno kislino. Takšna, po naravni poti ustvarjena salicilna kislina učinkuje počasneje in je šibkejša kot sintezna, a njeni učinki trajajo dlje in imajo manj slabih učinkov na želodec.
Vrbovo skorjo uporabljamo za blaženje vnetij in bolečin ter zniževanje povišane telesne temperature. Je odličen naravni analgetik pri glavobolu, zobobolu in bolečinah v mišicah, pomaga pa tudi pri živčni napetosti.
Zelo je priporočljiva pri težavah z revmo in s protinom (putika), ko naj bi se uživala v obliki kure. Pri sklepnem in mišičnem revmatizmu se uporabljajo tudi vrbove kopeli, obloge in mazila.
Vrbovo skorjo lahko lokalno uporabimo tudi za celjenje ran in razjed, saj učinkuje razkužilno in protivnetno. Ker redči kri, pomaga tudi pri menstrualnih bolečinah zaradi prevelikih krvnih strdkov.
Predvsem zaradi kompleksnejše sestave in naravne oblike salicilne kisline je vrbova skorja prijaznejša do želodca, zato jo pogosto brez težav lahko uporabljajo tudi osebe, ki so sicer občutljive za sintezno obliko salicilne kisline.
Vrnitev k vrbi
Na kratkem teku zmaga sintezno zdravilo, na maratonu pa vrba! Če torej potrebujete enkratni odmerek, bo tableta učinkovala močneje. Če potrebujete terapijo, pa je zgodba drugačna. In prav zato vrba spet zaposluje znanstvenike.
Vrnitev k raziskovanju vrbove skorje je motivirana predvsem s spoznanjem, da je narava salicin v vrbovi skorji modro zapakirala s sinergijsko učinkujočimi snovmi, ki povečujejo učinke salicilatov, ne da bi škodovale telesu. Ta modrost (in na milijone želodčnih razjed, do katerih so pripeljale uporabe sinteznih bližnjic) nas očitno uči, da ni vse v hitrosti in moči.
Raziskave so potrdile, da vrbovi salicilati v kombinaciji s polifenoli in flavonoidi močno prispevajo k terapevtskim učinkom. Zaradi tega so tudi stranski učinki naravnega izvlečka veliko manjši v primerjavi s sinteznimi zdravili, ki vsebujejo acetilsalicilno kislino. (Shara and Stohs, 2015.)
Japonski znanstveniki so leta 2002 s poskusi potrdili, da salicilna kislina, nastala med pretvorbo salicina v črevesju, znižuje povišano telesno temperaturo, ne da bi škodljivo vplivala na želodec.
V Nemčiji so leta 2001 raziskovalci potrdili, da vrbovo lubje zmerno lajša bolečine zaradi osteoartritisa.
Posebej pomembno pri vseh teh raziskavah je, da se ponavljajo ugotovitve o varnosti uporabe zelišča v primerjavi s sinteznimi zdravili.
Randomizirana dvojno slepa študija iz leta 2000 (Chrubasik et al.) je vključevala 210 bolnikov s hudimi bolečinami v spodnjem delu hrbta. Namen študije je bil ugotoviti, kako je količina pripravka povezana z njegovim učinkom. Bolnike so razdelili v tri skupine po 70 oseb. Prva skupina je uživala placebo. Druga je uživala 786 mg izvlečka vrbove skorje, kar je 120 mg salicina (8–14 : 1 v 70-odstotnem etanolu, s 15-odstotno koncentracijo salicina), tretja pa dvakrat večji odmerek – 1.572 mg enakega izvlečka (kar predstavlja 240 mg salicina). Vsi so lahko v primeru hudih bolečin po potrebi uživali še močno protibolečinsko zdravilo tramadol. Raziskovalce je zanimalo, koliko bo uporaba vrbove skorje zmanjšala potrebo po tramadolu. Študija je pokazala, da je tramadol nehalo uporabljati 6 odstotkov oseb, ki so dobivale placebo, 21 odstotkov oseb, ki so uživale manjši odmerek vrbove skorje, in 39 odstotkov oseb iz skupine, ki je uživala višje odmerke vrbove skorje.
Razlike med skupinami so se začele kazati že po prvem tednu in so se nato le še povečevale. V skupini, ki je uživala placebo, se je potreba po tramadolu s trajanjem študije povečevala, medtem ko je pri drugih dveh skupinah upadala.
Zanimivi so tudi ugotovljeni stranski učinki. Med 140 udeleženci, ki so uživali vrbovo skorjo, je imela močno alergijsko reakcijo le ena oseba, dve pa sta imeli težave zaradi tramadola.
Enaka skupina raziskovalcev je leta 2001 izvedla podobno klinično študijo o učinkih vrbove skorje v primerjavi z drugimi protibolečinskimi zdravili. Ugotovili so, da ima uživanje vrbove skorje v odmerku 240 mg salicina (približno 1.500 mg izvlečka vrbove skorje) enake učinke kot uživanje 12,5 mg zdravila Rofekoksib iz skupine nesteroidnih antirevmatikov (to zdravilo je bilo leta 2004 umaknjeno s trga zaradi nevarnosti za zdravje).
Veliko kliničnih študij, objavljenih v dokumentih Evropske agencije za zdravila (EMA), nakazuje, da ima vrbova skorja največ prednosti, kadar je potrebno dolgotrajnejše jemanje protibolečinskih sredstev. V krajših študijah (npr. dva tedna) so učinki vrbove skorje praviloma slabši v primerjavi z drugimi testiranimi protibolečinskimi zdravili. Tam, kjer gre za potrebo po daljšem jemanju (npr. pri kroničnih revmatoidnih težavah), pa se učinki vrbove skorje (120–240 mg salicina na dan) po 4–6 tednih izenačijo z drugimi predpisanimi protibolečinskimi sredstvi. (Beer and Wegener 2008. Phytomedicine (2008) 15: 907–913.)
Takšne ugotovitve so zelo pomembne, ker jasno kažejo na to, da imamo v rokah še veliko naravnih rešitev, s katerimi lahko zmanjšamo tako obremenitve telesa kot nevarnost zasvojenosti z opioidnimi protibolečinskimi sredstvi. Hkrati pa bolečine odpravimo brez dodatnih stroškov.
Kaj gre lahko narobe?
Ob pravilni uporabi vrbove skorje neželenih učinkov ni pričakovati. Preveliki odmerki vrbovih pripravkov pa lahko povzročijo slabost, bolečine v želodcu in črevesju, drisko, omotico in kožni izpuščaj. Če se pojavi katerikoli od teh znakov, zmanjšajte količino ali pripravek nehajte jemati. Če znaki ne izginejo, se posvetujte z zdravnikom.
Čezmerna uporaba prevretka lahko povzroči ustni oprh (sor). Čreslovine (tanini), ki jih vsebuje, pa lahko dražijo želodčno in črevesno sluznico.
Vrbovega lubja ne uživajte hkrati z aspirinom ali nesteroidnimi protivnetnimi zdravili, saj lahko dodatno okrepi njihove stranske učinke. Tudi uporaba pri otroku ali mladostniku, mlajšem od 16 let, iz varnostnih razlogov ni primerna zaradi sorodnosti z acetilsalicilno kislino, za katero je znano, da pri otrocih lahko povzroči nevarno bolezen jeter ali možganov – Reyev sindrom, ki je lahko usoden.
Čeprav je bela vrba veliko nežnejša do želodca, se osebam s peptično razjedo in gastritisom priporoča previdnost pri uporabi.
Njenim pripravkom naj se izogibajo tudi ljudje, ki so alergični na aspirin, in nosečnice.
Marec – pravi čas za nabiranje
V zdravilne namene uporabljamo vrbovo lubje. Skorjo je treba olupiti spomladi, z mladih vej dreves, starih 2–5 let. Marca je skorja »moževna« in se dobro lušči, hkrati pa vsebuje največ zdravilnih učinkovin. Torej ne nabiramo stare, mrtve skorje z glavnega debla, temveč porežemo nekaj za prst debelih vej in jih olupimo! Narežemo na palčke (ki spominjajo na cimetovo skorjo) in posušimo.
V priročniku Naravne rešitve za bolečine (prelistate ga lahko na shop.zazdravje.net) najdete tabelo, kako se pri različnih vrstah vrbe vsebnost salicilnih snovi spreminja iz meseca v mesec. Zagotovo pa bi bilo škoda zamuditi marec, ker je zdaj skoraj pri vseh vrstah vrbe zdravilnih učinkovin v skorji dvakrat več, kot če bi jo nabirali poleti.
Več v reviji Zarja št. 11. 12. 3. 2019.
