Že nekaj časa opažam, da me kruh zelo napenja, v trebuhu me zvija in počutim se »zapacano«. Kadar se dlje časa izogibam pšenici, se stanje umiri. Imam morda celiakijo? Ali je to možno ugotoviti brez pregleda pri zdravniku? In če jo imam, ali to pomeni, da bom morala s tem živeti do konca življenja? Ni mi všeč misel, da bi vse dni morala uživati tisti umetni kruh in živila brez glutena. Tudi precej dražja je ta hrana od tega, kar zdaj kupujem, zato bi rada vedela, kako naj se te težave lotim. Zelo bom hvaležna za vsak nasvet. Danica K. iz Kopra
V zadnjih dvajsetih letih je preobčutljivost za gluten in pšenico postala nenavadno pogosta. Gotovo k temu prispevata čedalje večje zavedanje in hitro prepoznavanje. Hrana, ki jo uživamo, se spreminja skladno z napredkom tehnologije in pogosto se ne zavedamo, da uživamo živila, ki so se že zelo odmaknila od svoje naravne oblike.
Večinoma prepoznavamo tri načine odziva telesa na gluten v prehrani:
-Celiakija: nastane kot odziv imunskega sistema na prisotnost glutena. V črevesju nastajajo poškodbe. Hitra diagnoza lahko prepreči težave.
-Alergija na pšenico: predstavlja okoli deset odstotkov vseh alergij na hrano. Ta imunska reakcija se ne sproži le ob prisotnosti glutena, temveč zaradi prisotnosti katerega koli dela pšenice, tudi pšenične trave. Tu gre za reakcijo na vse druge beljakovine, ki jih pšenica vsebuje.
-Preobčutljivost za gluten: pojavi se ob zaužitju glutena in sproži alergijsko reakcijo (izpuščaji, zatekanje v grlu, anafilaktični odziv, podobno kot pri alergijah na arašide ali lešnike). V teh primerih ne gre za celiakijo ali alergijo na pšenico.
-Včasih imamo opravka s kombinacijo celiakije in katere od drugih dveh oblik reakcije na žita.
Celiakija je dokaj pogosta bolezen, saj prizadene od enega do tri odstotke vseh ljudi. Pogostejša je v okolju, kjer uživajo več pšenice, ječmena in rži. Na Švedskem, Danskem, Japonskem in v Afriki je manj pogosta, saj tam uživajo več žit brez glutena: ovsa, ajde, riža, prosa in tefa.
Gluten je ime za kombinacijo beljakovin, ki so prisotne v pšenici, ječmenu in rži. V pšenici so to gliadini in glutenini. Beljakovine v ječmenu imenujemo hordeini, tiste v rži pa sekalini. Vse lahko povzročajo celiakijo. Oves vsebuje nekoliko drugačne beljakovine, saj ni v tesnem sorodu s pšenico, ječmenom in ržjo. Njegova pridelava in predelava pa poteka na istih poljih, z istimi stroji, mlini, kosmičniki. Skladiščen je v istih silosih, zato je kontaminacija s pšeničnim glutenom neizogibna. Bolniki zato enako burno reagirajo tudi nanj.
Vsa žita izhajajo iz družine trav (Gramineae)
Naše tri problematične vrste žita (pšenica, ječmen in rž) pripadajo rodu Triciceae in so vse bogate z glutenom. Že drugi rod, Aveneae (oves), ima drugačno sestavo. Genetsko še bolj oddaljeni so rodovi Oryzeae (kamor spada riž), Andropogoneae (koruza in ščir), Paniceae (proso) in Cynodonteae (tef). Ščir, proso in tef so doma v Afriki in se zaradi odličnih prehranskih lastnosti hitro uveljavljajo po vsem svetu.
Medtem ko gre pri alergiji na pšenico in pri preobčutljivosti za gluten za tipične alergijske reakcije, gre pri celiakiji za nekaj drugega. Simptomi se kažejo povsem drugače. Pol ure do nekaj ur po zaužitju glutenskega živila se pojavijo krči, bruhanje, driska, napihnjenost, bolečine. Če stanje traja dlje časa in nadaljujemo z uživanjem glutena, se pojavijo še drugi simptomi. Kronična diareja ali pa zaprtje, neprijeten vonj blata, izguba telesne teže, izguba teka ali pa volčji apetit, motnje menstrualnega ciklusa, včasih celo motnje plodnosti.
Ko pride tako daleč, imamo opravka s hudimi poškodbami na tankem črevesu.
Več v reviji Zarja, 24. oktober 2017
