Pozitivno mnenje o sebi je ključno. Smo vsota naših izkušenj. Če ste sami našli tisto, kar vas osrečuje v življenju in kar strastno počnete, za vaše potomce ni skrbi. Če ne verjamete vase, v svoje sposobnosti, če svoj vzorec negativnega, kritičnega mišljenja o sebi prenašate na svoje otroke, pa pokukajte v knjigo Kako vzgojiti srečnega otroka. Ker otrokom ne moremo dati tistega, česar nimamo, je dobro, da najprej vzamemo v roke kar sami sebe in smo mi tista sprememba, ki jo tako strastno želimo, zahtevamo od naših potomcev.
Spomnim se sošolca, brihtne glave, ki je v osnovni šoli kot za šalo dobival same petice. Nekega dne pa ni več maral petic, ker ga zaradi njih niso marali nekateri sošolci. In je bil kar naenkrat na trojkah. Tudi srednjo šolo si je izbral manj zahtevno, da je bil lahko med »svojimi«. Zavozil je kup priložnosti, samo da je bil sprejet med vrstniki. Mislim, da je postal vodovodar, vendar bi s svojo pametjo lahko postal karkoli. Kot vodovodar ni srečen in mu je žal, da je zavozil, da svojega življenja ni bolje izkoristil. V pravem trenutku, mi je enkrat zaupal, ni bilo prave podpore, ni bil slišan, ni bil brezpogojno sprejet pri starših, pa je svoje sanje znanstvenika zamenjal za poklic, ki je bil bližje njegovim vrstnikom. Če bi tedaj, v ključnem trenutku, naletel na učitelja, starša, sorodnika, strica, teto, soseda, ki bi ga znal spodbuditi, prav usmeriti, bi se njegovo življenje lahko zasukalo drugače. Spomnim se, da ga je oče vpričo nas otrok glasno žalil. Delal se je, da ga to ne prizadene, ampak danes, ko imam sama otroke, vem, da jih z zmerjanjem pred vrstniki zelo ponižaš. Ena najpomembnejših stvari, ki jih starš naj jih ne bi naredil, pišejo tudi strokovnjaki v knjigi, je prav ta, da otroka ne ponižuje pred vrstniki, da ne vpije nanj pred njimi, ker s tem nepopravljivo poškoduje otrokov občutek lastne vrednosti.
Pomagajmo otrokom odkriti njihove potenciale
Vse več učiteljev se zaveda, da so pomembnejše stvari od učne snovi, ki naj bi se je otroci naučili za čim boljšo oceno. Niso vsi za vse. Vsak pa je vsaj za kaj in treba je najti to ter spodbujati, da se razvije. Vsak od nas najverjetneje lažje našteje svoje minuse kot pa pluse, ampak s treningom (z vajo) lahko začenjamo pri sebi prepoznavati tudi pluse in dobro bi bilo, da bi potem to prenesli naprej na svoje otroke. Specialna pedagoginja našega sina, ki ima disleksijo, mu je znala njegovo pomanjkljivost predstaviti tako, da je v njej našel tudi pluse. Izrazit slušni spomin, ki se mu je razvil v letih osnovnošolskega šolanja in na katerega se zelo zanaša, je zavidljiv. Prav tako ustno nastopanje, s katerim nadkompenzira, kar je pisnega. Avtorja v knjigi prav tako opisujeta dečka, ki je imel veliko težav z branjem in pisanjem (diagnoza disleksija), ker pa je njegov očka vsa leta šolanja hvalil sinovo prostorsko orientacijo, mehanske sposobnosti, je fant postal pilot potniških letal. Naj nam ne bo nikoli škoda časa, poudarjata avtorja, pa čeprav bomo največkrat zelo utrujeni, da otroku ne bi pomagali pri uresničevanju ciljev in sanj. Naša šolska specialna pedagoginja s svojim požrtvovalnim delom ne le za učence, ampak zdaj tudi za prebežnike, in velikansko željo po izboljševanju sveta pogosto oddela tudi kaj namesto nas staršev. Našim otrokom in nam staršem je velikanski zgled. In otroci, ki dobijo zaradi »napakice« priložnost za sestajanje z njo, prav zaradi te napakice dobijo veliko več priložnosti za učenje, za spopadanje z vsem, kar neljubega prinaša življenje. Prav zato, ker se zavedajo – kot fantek, ki ga avtorja opisujeta v knjigi: »Morda nisem popoln, ampak deli mene so odlični.«
Inštitut za razvijanje osebne kakovosti imamo tudi v Sloveniji od leta 1997 in nič koliko izšolanih mentorjev, ki prenašajo znanje naprej. Inštitut je član mednarodnega združenja za razvoj občutka lastne vrednosti in od 10. junija 1998 tudi njegov uradni predstavnik v Sloveniji. Združenje je bilo ustanovljeno na pobudo Roberta Reasonerja (soavtorja priporočene knjige) in ima danes več kot 75 držav članic. Ustanoviteljica slovenskega inštituta je Greta Bratovš, ki je »kriva«, da je bilo v Sloveniji izvedenih več kot 700 seminarjev o tej temi, da je med učitelji, starši, svetovalci več kot 1300 usposobljenih, da v svojih institucijah širijo znanje o tem, kako pomembno je razvijanje pozitivnega samovrednotenja otrok in mladostnikov. V program je že vključenih več kot 5o šol. »Na osnovi uspešnega medsebojnega sodelovanja in razvoja dodatnih vsebin programa je Robert W. Reasoner leta 2014 Inštitutu za razvijanje osebne kakovosti podelil ekskluzivno pravico za promocijo in izvajanje dopolnjenega programa z nazivom Razvijanje pozitivnega samovrednotenja BASE*(Building Authentic Self-Esteem) po vsem svetu.« Naslednji seminar za mentorje metode BASE v Sloveniji bo 13. in 14. maja.
Ali ste vedeli, da:
- imajo starši do prvorojencev drugačen odnos kot do mlajših? Raziskave kažejo, da imajo prvorojenci zaradi tega korist, saj jim pozornost namenjajo ne samo starši, ampak tudi mlajši sorojenci.
- med najslavnejšimi osebami v ZDA, pa tudi med študenti in profesorji, prevladujejo prvorojenci?
- če boste delali vse namesto otroka, se bo ta doživljal nesposobnega in bo tudi pozneje v življenju le redko zadovoljen s svojim položajem?
- je pozitivno mnenje o samem sebi pomembnejše od učenja dejstev in številk?
Pa še to (tudi v knjigo so to zapisali na zadnji strani): »Življenje je to, kar se ti zgodi sredi načrtovanja življenja,« je rekel John Lennon. In ko starš že misli, da mu je vse jasno, se pogosto spet vse sesuje. In kar se mogoče obnese pri enem otroku, pravita avtorja, ni nujno, da se bo pri drugem, vsekakor pa verjameta, da se prav pri vseh obnese »če imajo starše, ki so ljubeči, skrbni mentorji in zgled za vrednote ter prepričanja, ki so jim pri srcu«.
Knjigo je izdal Inštitut za razvijanje osebne kakovosti, 2015
Zarja št. 18, 4. 5. 2016
