Skrb zbujajo že podatki Eurobarometra iz leta 2005, ki kažejo, da se doma srečuje s potencialno škodljivimi vsebinami kar 20 odstotkov slovenskih otrok, kar pomeni, da tovrstne nevarnosti prežijo nanje skoraj enkrat pogosteje kot na njihove evropske vrstnike. Še bolj bi nas morali skrbeti podatki iz raziskave Eurobarometer 2008, ki je pokazala, da starše skrbi predvsem to, da bi otroci na spletu objavljali osebne podatke, medtem ko se večina sploh ne zaveda, da bi lahko otroci med brskanjem po spletu postali žrtev nasilja ali pornografije. Dr. Renata Šribar, samostojna raziskovalka, ki že vrsto let opozarja na pomanjkljivo regulacijo tega področja pri nas (zaman), meni, da je za to v veliki meri kriva država, saj je področje regulacije tudi zakonsko neustrezno urejeno, službe za  nadzor pa skorajda ne delujejo. Zato ni čudno, pravi, da na področju omejevanja potencialno škodljivih vsebin otrokom za drugimi državami Evrope zaostajamo nekaj svetlobnih let.

Zakaj? Ker slovenski starši ne uporabljajo spleta nič manj kot starši v drugih evropskih državah, si je toliko težje pojasniti, od kod prepričanje, da se njihovim otrokom na internetu ne more zgoditi nič hudega. Po mnenju Renate Šribar krivde za to ne gre iskati toliko v samih starših kot v splošni ignoranci slovenske družbe in države, ki pri omejevanju potencialno škodljivih vsebin v novejših elektronskih medijih (kamor ob spletu sodijo mobilni telefoni) močno zaostaja za večino držav EU. »Omejevanje pornografskih in nasilnih vsebin je res opredeljeno v nekaterih zakonih, predvsem v 84. členu zakona o medijih ter v kazenskem zakoniku. A videti je, da so ti zakoni namenjeni bolj samim sebi. Nadzor nad izvajanjem namreč ni učinkovit. Še huje pa je, ker je pri nas mobilnim operaterjem in izdajateljem neinformativnih spletnih strani prepuščeno, da si sami postavljajo pravila o tem, kako bodo potencialno škodljive vsebine omejili oziroma označili. Pri nas ni v zvezi s tem nobenih enotnih pravil, kot so recimo na Nizozemskem, ki je za druge države vzor na tem področju. Podobno velja za omejevanje pornografskih filmov. Četudi je te programe treba zaščititi s kodo, se pravilo neprestano krši. Podobno svobodo imajo tudi mobilni operaterji, ki o tem, kako bodo otrokom preprečili razpečevanje škodljivih vsebin, odločajo sami,« navaja Šribarjeva in poudarja, da bi moralo biti označevanje in omejevanje teh vsebin nujno sistemsko urejeno na ravni države, pravila ter merila pa bi morala biti enaka za vse. »A v resnici tako omejevanje ni nikomur v interesu, saj se ob posredovanju in predvajanju takih vsebin vrti ogromno denarja, pornoindustrija pa ima tudi pri nas močne lobije.«

Škoda. In katere so pravzaprav sploh konkretne nevarnosti, ki zaradi lahke dostopnosti do potencialno škodljivih vsebin grozijo otrokom?  »Zaradi dostopnosti predvsem pornografskih in nasilnih vsebin se veča toleranca do vrstniškega spolnonasilnega in nasilnega vedenja, saj to zanje nenadoma postane nekaj vsakdanjega. Enako velja tudi za t.i. šik pornografijo oziroma erotiko; fotografije s tako vsebino so otrokom kljub zakonodaji, ki to prepoveduje, dostopne že v vseh tistih revijah, ki objavljajo oglase za mobilne vsebine s fotografijami razgaljenih in seksualiziranih žensk.« Sogovornica poudarja, da so otroci tako veliko bolj izpostavljeni tudi spolnemu nasilju. »V Sloveniji so poznane (številne) zgodbe deklet, s katerimi se odrasli na spletu dogovorijo za srečanje ali jih na spletnih portalih vabijo k pornografskemu razgaljanju, na skrito snemanje ali pa jih zgolj prosijo, naj jim pošljejo svojo digitalno fotografijo. Te fotografije, ki so lahko pozneje tudi predelane, potem hitro uberejo svojo pot. Najhuje pri tem je, da takrat, ko se dekle zave, kaj se ji je v resnici zgodilo, ni več poti nazaj. Takrat so njene fotografije lahko že tako zlorabljene, da nehote postane pornostarleta v vsebinah, ki krožijo po spletu ali mobilnikih. Tako je bilo z objavo fotografij na eni od srbskih spletnih strani, ob katerih je bilo zapisano, da gre za dijakinje iz Slovenije.«
Med nevarnostmi, ki slovenskih staršev prav tako ne skrbijo, a bi jih morale, je tudi t.i. »grooming« – spletno napeljevanje mladoletnih oseb k srečanju z namenom, da bi jih spolno zlorabili. »V Sloveniji je javno znana ena taka zadeva, ki se je srečno končala, a prepričana sem, da jih je še veliko, ki so prikrite in nimajo tako srečnega konca,«  pravi Renata Šribar. Tipičen primer škodljivih nasilnih vsebin so tudi posnetki vrstniškega nasilja, ki vsake toliko zakrožijo po spletu ali mobilnikih. »V takih primerih pogosto ni jasno, ali so otroci nasilne dogodke le posneli in jih potem predvajali ali pa je do nasilnih dejanj v resnici prišlo zato, da bi jih lahko posneli. V takih primerih medij hitro postane orodje za zlorabljanje – in dokaz, da sta informacijsko-komunikacijska tehnologija (IKT) in nasilno dejanje lahko neločljivo povezana. Pogosto namreč sploh ni mogoče ugotoviti, kaj je vzrok in kaj posledica,« pravi sogovornica in dodaja, da lahko sami otroci tako nehote hitro postanejo tudi storilci, ne le žrtve.

Vse več je prijav otroške pornografije. Tveganje, ki so mu zaradi  širjenja novih tehnologij izpostavljeni otroci v Sloveniji, se povečuje tudi po podatkih Spletnega očesa, edine prijavne točke za otroško pornografijo in sovražni govor pri nas. V obdobju od marca 2007 do oktobra 2008 so prejeli kar 825 prijav v zvezi z otroško pornografijo, kar je enkrat več kot v enakem obdobju pred tem. Med njimi so jih kar 232 ocenili za nezakonite in jih posredovali policiji. Prijavitelji so na otroško pornografijo največkrat naleteli med brskanjem po spletnih straneh, na sovražni govor pa na spletnih forumih.
Da položaj na tem področju res ni rožnat, je mogoče razbrati tudi s spletnega portala svetovalnice Safe.si, ki v okviru širšega evropskega projekta za varnejšo uporabo interneta pri nas deluje že od leta 2005. Na tem portalu je mogoče najti tudi tehnično podporo oziroma filtre, s katerimi lahko starši zaščitijo otroke pred neželenimi vsebinami, ob tem pa pripravljajo številne projekte za ozaveščanje. Septembra so v šole poslali Sefjkota, maskoto, ki najmlajše uporabnike spleta  opozarja, kako se lahko zaščitijo pred nevarnostmi na spletu. Podoben (interaktivni) projekt so pripravili za starejše mladostnike, pred kratkim pa so izdali tudi zloženko, ki opozarja na nevarnosti pri uporabi mobilnega telefona. Na Safe.si sicer ugotavljajo, da se je v Sloveniji povečalo število prijav v zvezi z domnevno nelegalnimi pornografskimi vsebinami, manj pa je prijav sovražnega govora. A tudi na tem področju ni mogoče ostati brez skrbi. Prav otroci in mladostniki so še posebej odprti za ideje, ki jih na spletnih portalih in po svojih pridobljenih seznamih naslovnikov (mailing listah) širijo predstavniki raznih sovražnih skupin. Ti se tega ponavadi zelo dobro zavedajo in zato pogosto po takih poteh prav med mladostniki uspešno novačijo nove člane.

Kaj storiti? Po mnenju Renate Šribar gre krivdo za vse navedeno prej kot pri starših iskati v državi, ki ima do tega področja zelo ignorantski odnos.  Nevladne organizacije na to že dolgo opozarjajo, a pravega odziva države ni. Pa bi moral biti, saj se bomo morali prej ali slej prilagoditi usmeritvam EU. Pri nas problematiko otroške pornografije, distribucije pornografije mladoletnim in spolnega nasilja kompleksno obravnava predvsem kazenski zakonik, a to po mnenju Šribarjeve ni dovolj, saj so za regulacijo potrebna še druga pravna orodja. V tem smislu veliko pričakuje predvsem od zakona o medijih, ki že zdaj v 84. členu ščiti otroke pred nelegalnimi medijskimi vsebinami.
Na Ministrstvu RS za kulturo sicer menijo, da je medijska zakonodaja na tem področju primerljiva z ureditvijo v drugih članicah EU. Da tej ureditvi morda vendarle še kaj manjka, pa je razvidno tudi iz besed Adama Skendra, v. d. direktorja direktorata za medije pri ministrstvu za kulturo, ki pojasnjuje, da želi ministrstvo s prenovljeno medijsko zakonodajo spremeniti tudi sedaj že preimenovano Direktivo o televiziji brez meja. Ta naj bi regulacijo škodljivih vsebin razširila tudi na nove medije oziroma tehnične naprave, ki širijo takšne vsebine in doslej sploh niso bile regulirane.
Očitek, da inšpekcijske službe na tem področju niso učinkovite, je posredno potrdil tudi Ivan Pal, inšpektor za medije z Inšpektorata RS za kulturo in medije. Pojasnil je, da to področje res ni povsem dorečeno, saj sedanja zakonodaja vnaša kar nekaj zmede v vprašanje, ali je za nadzor nad televizijskimi in radijskimi programi na področju zaščite otrok odgovoren medijski inšpektorat ali pa je za to pristojna APEK – Agencija za pošto in elektronske komunikacije. Ivan Pal pravi, da naj bi tudi to razmerje uredila spremenjena zakonodaja, hkrati pa pojasnjuje, da medijski inšpektor na leto sicer dobi zelo malo tovrstnih pritožb (v letu 2008 osem, v letu 2007 pa štiri). Če torej nadzorne službe ne morejo (učinkovito) ukrepati, starši pa se tako ali tako sploh ne zavedajo nevarnosti, ki so jim  otroci izpostavljeni – le zakaj bi kdo zaradi potencialno škodljivih vsebin, ki grozijo otrokom, potemtakem sploh ukrepal oziroma koga prijavil?
Kljub vsemu je težko verjeti, da starši niti ne pomislijo, da bi lahko njihov otrok, medtem ko je »varno spravljen« pred zaslonom, postal žrtev nasilja; ali pa da  lahko na videz nedolžna digitalna fotografija, ki jo hči pošlje spletnemu prijatelju, iz nje v nekaj dneh narediti pornozvezdo. Še težje kakor s spleta izbrisati fotografije golih deklet je iz misli otroka  izbrisati sporočila, ki mu jih lahko vcepi že na videz povsem nedolžna računalniška igrica ali kdo ve kakšen virtualni prijatelj. Prav nepredstavljivo težko pa utegne biti brisanje spomina na resnično srečanje s takim virtualnim prijateljem; še posebej če ta nima prav nedolžnih namenov. A dotlej,  ko se bomo vsega tega končno začeli zavedati, utegne biti za marsikaterega otroka že prepozno.