Ivin boj se je začel 1. septembra 2004, ko je bolezen nenadoma, brez napovedi in zgolj z občasnimi glavoboli, pokazala zobe. Po večerni kavici s prijateljicami je Iva prišla domov in odšla v posteljo. Tedaj je izgubila spomin, začela pa se je agonija njenih najbližjih, ki so opazili, da je Iva čudna, odsotna in da njeno telo v polsnu trza. Mama je najprej pomislila, da je omamljena. Poklicala je Ivino prijateljico, s katero sta bili skupaj prejšnji večer, in jo vprašala, kaj je Iva zaužila. Nato je poklicala reševalce, ki so jo odpeljali v bolnišnico. Ves ta čas je njeno telo nenadzorovano trzalo. Iva se od vsega, kar se je dogajalo tistega dne, spominja le bolečine med punktiranjem hrbtenjače. Ko je dobila izvide, je ležala v postelji, bila je pri zavesti, ob njej pa so bili družinski člani. Zdravniki so jim povedali strašno diagnozo: CT je pokazal približno deset tumorjev v možganih in kazalo je, da bi bile operacije preveč tvegane.
Na kemoterapijo z nasmehom
Sledilo je dvotedensko zdravljenje, med katerim so se edemi zmanjšali, tako da je situacija postala nekoliko bolj optimistična. Pokazalo se je, da je tumor le eden in da ga je mogoče operirati. Operacija je trajala osem ur, nato je sledilo še 32 obsevanj in kemoterapija. Iva se takrat še vedno ni zavedala, kako težko obdobje je pred njo in kaj vse bo morala pretrpeti. Težko je prenašala kemoterapijo, a je kljub temu z nasmehom na obrazu celo tolažila starše, ki so bili ves čas ob njej. Dvajsetletnemu dekletu, lepotici, ki je bila vajena tega, da so jo vsi občudovali, so izpadli lasje. Pa ni jokala.
Nato se je pojavila tromboza, tej je sledila še infekcija rane na glavi. Zdravniki so se bali, da je načeta čelna kost in da ji jo bodo morali odstraniti ter nadomestiti s plastiko. To pa bi lahko storili šele po operaciji in šest mesecev po tem, ko bi se zarasla morebitna rana. V tem času bi morala biti brez čelne kosti. Iva se ni prestrašila, prepričana je bila, da operacija ni potrebna in ni popustila. Še vedno je verjela, da se bo vse dobro končalo.
In resnično se je zdelo, da potekajo stvari tako, kot jih je sama napovedala. Pet mesecev pozneje se je vrnila na fakulteto in celo na televizijske zaslone. Še naprej je hodila na kemoterapijo. Ni ji bilo lahko, a ji bolezen ni vzela ne lepote ne volje do življenja. Ponosno je pokazala svojo golo glavo in rekla: »To so samo lasje. Saj bodo znova zrasli.« S tem je vlila voljo številnim bolnim, ki niso imeli toliko moči.
Življenje je lepo, ne dam ga!
Vsi so se strinjali, da je tudi brez las zelo lepa. »Življenje je preveč lepo, da bi se mu odrekla. Tudi najhujšega dneva svojega življenja ne bi zamenjala za kakšno drugo, na videz srečno življenje,« je še dejala. Prepričana je bila, da bodo težki dnevi kmalu minili in da je pred njo svetla prihodnost srečnega mladega dekleta. A je vsako leto prestala še po eno operacijo. Drugo, tretjo, četrto in peto. Prijatelji, kolegi in njej popolnoma neznani ljudje so se začeli zbirati v želji, da bi ji po svojih močeh pomagali, da bi ji pošiljali pozitivne misli, tako na Facebooku kot tudi pri mašah, kjer so molili za njeno zdravje.
Med operacijami in kemoterapijami si je Iva prizadevala živeti običajno življenje. Prebila se je proti koncu študija, sodelovala je v kampanjah za boj proti tej kruti bolezni, bila je dejavna v združenju za pravice živali, s hrvaškim bend aidom je posnela spot za zaščito živali in dajala podporo vsem tistim, ki so se nanjo obrnili s svojimi težavami. Vsesplošno občudovanje je vzbujala tudi z neštetimi modnimi triki, prilagojenimi svoji goli glavi.
Lani v tem času je vse kazalo, da je bolezen dokončno premagala. V javnosti se je pojavila z lasmi, ki so ji znova zrasli. Spet je blestela s svojo lepoto. Pretrgala je dolgoletno zvezo s štirinajst let starejšim odvetnikom in začela novo življenje.
Joče tudi Marijin kip
Starši, ki so za njeno ozdravitev romali od Mostarja do MeÄ‘ugorja in prepešačili 33 kilometrov, so si oddahnili. Oče in mati sta na Marijinem kipu v tem romarskem središču celo videla solzo. Kip s solzo na obrazu sta fotografirala, oče pa je solzo ujel v robec in jo odnesel hčerki.
»Moč mojega duha je nepremagljiva,« tudi zdaj sporoča Iva iz svoje bolniške sobe in se neutrudno nasmiha, čeprav se znova bojuje z boleznijo. Zelo pogreša svojega psa Bonza, ki je dolga leta preležal ob njej v postelji. »Dihala sva v istem ritmu, igral je bolnika in mi bil v veliko oporo,« hvali svojega prisrčnega mopsa. Pred kratkim se mu je pri podpori Ivi pridružil še stafordski terier Grammy. Z obema je včasih prepešačila tudi do deset kilometrov in prepričana je, da ji bosta tudi zdaj pomagala, da znova pridobi kondicijo.
Iva načrtuje življenje, ki bo vključevalo veliko glasbe, koncertov, zabave in plesa. Seveda, saj je kar šestnajst let plesala sodobni in džez balet. Zelo si želi, da bi nekega dne imela svojo pogovorno oddajo, da bi lahko vsem ljudem posredovala tisto, kar se je sama naučila med boleznijo.
Prepričana je, da ji bo tudi to uspelo.
Jana št. 27, 7.7.2009
