Na srečo bolezen ni tako zelo pogosta, vendar tistemu, ki jo ima, statistika čisto nič ne pomeni. Bolezen je treba spoznati in z njo živeti. Bolniki pravijo, da so težavam najbolj kos, če so čim bolje informirani.
Strokovnjaki menijo, da ima Chronovo bolezen od 0,25 do 1 odstotek prebivalcev. Zelo ji je podoben ulcerativni kolitis, ki prizadene samo črevesje. Obe bolezni sta neozdravljivi. Ko človek zboli, se v njegovem življenju menjavajo obdobja, ko bolezen miruje, in obdobja, ko je dejavna. Najpogosteje povzroča razjede v tankem in debelem črevesju, vendar pa lahko prizadene katerikoli del prebavnega trakta, od ust do zadnjika. Ime ima po zdravniku, ki jo je prvi podrobneje opisal. Čeprav so jo odkrili že leta 1932, je med ljudmi relativno malo poznana. Pogostejša je v družinah, kjer jo je nekdo že imel. Enako velja za ulcerativni kolitis. Vzroka, zakaj nekdo zboli, medicina ne pozna. Nekateri strokovnjaki menijo, da jo povzroča okužba z neko bakterijo, toda tega jim do danes ni uspelo dokazati.
Pretirani odziv imunskega sistema
Pri Chronovi bolezni je verjetno pomembna dejavnost imunskega sistema. Ta je, preprosto povedano, sestavljen iz imunskih celic in beljakovin, ki jih te celice proizvajajo. Normalno te celice in beljakovine varujejo telo pred bakterijami, virusi, glivicami in drugimi napadalci. Dejavnost imunskega sistema spodbudi vnetje v tistem delu telesa, ki ga napadejo bakterije ali virusi. Vnetje je namreč način, kako se imunski sistem bori proti sovražnim vdiralcem. Pri bolnikih s Chronovo boleznijo pa je imunski sistem nenormalno in stalno dejaven, čeprav napadalcev ni v telesu. Prav ta stalna dejavnost imunskega sistema povzroča kronično vnetje in razjede v prebavnem traktu. Nagnjenost k temu se navadno podeduje. Najverjetneje zbolijo najbližji sorodniki: bratje, sestre, otroci. V zadnjem času v genskih laboratorijih ugotavljajo povezanost enega izmed genov z nastankom Chronove bolezni. Ta gen je pomemben za ugotavljanje, kako se telo odzove na napad bakterij ali virusov. Če je ta gen nagnjen k mutacijam, je zelo verjetno, da bo človek zbolel za Chronovo boleznijo.
Prebavne motnje in bolečine
Večina bolnikov svoje težave opiše precej podobno: krčevite bolečine v trebuhu, driska in izguba telesne teže. Manj pogosti znaki so pomanjkanje teka, vročina, potenje ponoči, bolečine v zadnjiku in tudi krvavitve iz črevesja. Znaki so odvisni od tega, v katerem delu telesa so nastali vnetje in posledično razjede, pa tudi, koliko prebavnega trakta je že prizadetega in koliko je vnetje napredovalo. Po tem, kje se je razvilo vnetje, tudi zdravniki razlikujejo različne vrste Chronove bolezni. Največ bolnikov, okrog 45 odstotkov, ima vnetje v zadnjem delu tankega črevesa (ileuma) in v debelem črevesu; pri okrog 35 odstotkih bolnikov s Chronovo boleznijo je prizadeto samo tanko črevo, pri približno 20 odstotkih pa le debelo črevo. Zdravnik lahko zatipa nekakšno bulo, kepo v spodnjem delu trebuha, največkrat na desni strani.
Značilen zaplet bolezni je črevesna zapora, poleg tega pa še nenormalne povezave črevesja, ki jih imenujejo fistule, in zagnojena mesta, abscesi. Povezave oziroma fistule lahko nastanejo med različnimi deli črevesa, lahko pa črevesje povežejo z mehurjem ali s površino kože, na primer pri zadnjiku. Redkeje se zgodi, da v tankem črevesu nastane luknja (perforacija). Če je vnetje v debelem črevesu, se pojavi krvavitev iz danke. Nevarno pa je, da se z leti lahko razvije rak debelega črevesa. Precej bolnikov trpi zaradi majhnih razpok v sluznici anusa. Pogosto so s Chronovo boleznijo povezane nekatere druge bolezni, na primer žolčni kamni, neustrezno odlaganje nekaterih hranil (kar v telesu povzroči pomanjkanje teh hranil, čeprav jih bolnik zaužije dovolj), lahko pa tudi vnetje sklepov, težave z očmi, ustne razjede in podobno.
Za ugotavljanje Chronove bolezni medicina uporablja rentgensko slikanje z barijevim klistirjem in kolonoskopijo. S prvo metodo odkrijejo vzorec bolezni, če pa ta še ne pokaže nedvoumne slike, bolnika napotijo na kolonoskopijo in morda tudi biopsijo. Tako lahko preiskovalec vidi fistule, razjede in mesta vnetja v tankem ter v debelem črevesu. S kolonoskopijo lahko zdravnik odvzame vzorce, ki jih potem pregledajo pod mikroskopom. Za ugotavljanje Chronove bolezni se uporablja tudi računalniška tomografija (CT), v zadnjem času pa čedalje bolj endoskopska preiskava z videokapsulami. Bolnik pogoltne kapsulo z izredno majhno videokamero, ki potuje po prebavnem traktu in posname slike, te zaznava sprejemnik, pritrjen na bolnika s posebnim pasom. Posnetke potem prenesejo na računalnik, da jih lahko zdravniki pregledajo. Prednost te metode je, da lahko odkrijejo bolezen v zgodnji fazi razvija, česar s slikanjem z barijevim klistirjem niso zaznali.
Glede na to, da zdravil, ki bi Chronovo bolezen pozdravila, ni, lahko s primerno terapijo zgolj lajšajo znake. Za to je na razpolago vrsta zdravil: kortikosteroidi, antibiotiki, v zadnjem času pa tudi biološka zdravila (zaviralci TNF alfa), ki so na voljo tudi našim bolnikom. Tako imenovane TNF alfa so ene od beljakovin celic imunskega sistema, ki povzročajo, da začnejo druge celice imunskega sistema proizvajati nenormalne količine beljakovin, kar povzroča vnetje. TNF alfa zaviralci pa se prilepijo na to beljakovino in s tem preprečijo, da bi povzročala nadaljnjo škodo.
Zdravil za blaženje znakov Chronove bolezni je veliko. Zdravniki zato terapijo predpisujejo individualno, prilagojeno posameznemu bolniku, upoštevaje, kakšne težave mu bolezen povzroča. Nekatera od teh zdravil učinkujejo hitro, druga šele po nekaj mesecih. Vsa imajo precej hude stranske učinke, zato morajo zdravniki terapijo zelo pazljivo predpisati. Bolnikom v tolažbo je, da so novejša zdravila čedalje boljša. Genske raziskave utegnejo v prihodnosti pripeljati do novih spoznanj, ki bodo življenje teh bolnikov bolj olajšala.
Ena od oblik zdravljenja je tudi operacija, vendar z njo Chronove bolezni ni mogoče ustaviti. Tudi če se kirurgu posreči izrezati vsa obolela mesta, se lahko vnetje kaj hitro pojavi drugje. Vendar pa nekatere bolnike s Chronovo boleznijo kljub temu operirajo: če pride do zapore v tankem črevesju, da odstranijo in očistijo zagnojena mesta, če morajo zdraviti hude analne fistule, ki jih z zdravili ni bilo mogoče odpraviti, ali če morajo odrezati nenormalne povezave (na primer med črevesjem in mehurjem), ki bi sicer lahko povzročile okužbe.
