Ali bo naša trata taka kot iz revije ali ne, ni odvisno samo od tega, kako bomo mi skrbeli zanjo, temveč v veliki meri tudi od okolice. V atriju nekje sredi mesta bomo s pravilno oskrbo lahko dosegli, da bo trata gosta, zelena in brez plevelov. Če je naša travnata površina na območju, kjer je v okolici veliko travnikov, bo skoraj nemogoče, da se travniške rastline ne bi zasejale v naši trati. Boj proti plevelom tam, kjer so v okolici travniki, je Sizifovo delo in ni vreden truda. Lahko pa z redno in primerno nizko košnjo poskrbimo, da bo plevelov čim manj. Večina jih je namreč širokolistnih in jim redna košnja ne ustreza – v trati postopoma izginejo.
Ne gnojimo mokre trave! Prvi korak pri spomladanskih opravilih je grabljenje vsega, kar se je čez zimo nabralo na zelenici. Ob tem travo prezračimo in zmanjšujemo nevarnost, da bi jo napadle glivične bolezni. Naslednje opravilo je gnojenje. Izbira gnojil za trate je velika. Najbolje bomo naredili, če bomo izbrali specialna gnojila za trate, v katerih so razmerja med makro in mikroelementi prilagojena zahtevam trav. Pri gnojilih izbiramo med takimi s kratkotrajnim učinkovanjem, kar pomeni, da bomo gnojili večkrat v eni rastni sezoni, ali pa izberemo membranska gnojila, iz katerih se snovi izločajo postopoma, in z njimi gnojimo le enkrat, spomladi. Predvsem je pomembno, da za gnojenje ne uporabimo čistega dušičnega gnojila, ki le pospeši rast. Jesensko gnojenje opravimo s specialnimi gnojili z veliko kalija, ki omogoča travi boljše prezimovanje. Gnojimo v suhem vremenu, bilke ne smejo biti mokre. Idealno pa je, če gnojimo pred dežjem. Pozorni bodimo na enakomeren raztros gnojila po vsej travnati površini. To najlažje dosežemo s trosilnikom. Gnojilo razdelimo na dva enaka dela in ga pol potresemo v eni smeri, drugo polovico pa pravokotno na to smer.
Ne marate mahu? Mah v trati je največkrat posledica senčne lege ali čezmerne zakisanosti tal. V senčni legi si pomagamo z za senco primernimi travnimi mešanicami. Z nekoliko višjo košnjo bodo travne bilke imele več listne mase, bodo v boljši kondiciji in bodo same preraščale mah. Zakisanost tal odpravljamo z rednim zračenjem in peskanjem tal. Kislost zmanjšamo tudi, če ob gnojenju dodajamo bazične pripravke, kakršna je kamninska moka. Poseganje po kemičnih pripravkih za zatiranje mahu naj bo skrajni ukrep.
Pomemben ukrep: zračenje travne ruše. Z zračenjem travne ruše ustvarimo boljše razmere okrog korenin, ki bodo zato močnejše in bodo bolje oskrbovale rastline. Pri velikih površinah uporabimo električne ali bencinske stroje za zračenje, na manjših pa se dela lotimo ročno: najpreprosteje je, da naravnost v tla zabodemo vrtne vile ter jih nagibamo naprej in nazaj. Nekoliko težje je grabljenje s posebnimi grabljami z noži, ki zarezujejo v tla. Z njimi ob zračenju odstranjujemo tudi mah in plasti polsti iz trate. Pri težkih tleh ob zračenju po površini potresemo še tanko plast kremenčevega peska, ki ga z grabljami razgrabimo v luknjice, ki so nastale pri zračenju. Najprimernejši čas za zračenje je jesen, ko ni suše in je še dovolj toplo, da si trata po posegu opomore.
Pogosto in premalo je narobe
Pogosta napaka, ki jo delamo pri zalivanju trave, je, da jo zalivamo pogosto, a s premalo vode. Dovolj je, če trato zalivamo enkrat tedensko, recimo po košnji, vendar mora takrat voda priti do globine 20 cm. Tako imajo korenine dobre razmere, da se razvijajo v globino in lahko kasneje same črpajo iz tal mnogo več vode, kot če bi se razrasle le v zgornjih petih centimetrih zemlje. Dokler nimamo občutka, koliko časa moramo zalivati, da bo prst namočena do želene globine, je najbolje, da naredimo preizkus z lopato. V vročih dneh je za zalivanje najprimernejši čas proti večeru, ko se rastline že ohlajajo, ali pa zjutraj.
Tudi košnja ima pravila
Višina in pogostnost košnje sta odvisna od namembnosti zelenice in letnega časa. A pri eni košnji ne odstranimo več kot tretjine trave, nikoli ne kosimo, ko je trava mokra, in v vetrovnem ter vročem vremenu. Kadar pogosto kosimo (na 3 dni), lahko puščamo pokošeno travo kar na trati. Vendar le, če je pokošene trave tako malo, da se je na površini ne opazi in se kar izgubi med bilkami. V tem primeru se bo tam posušila in služila za gnojilo. Če so kupčki pokošene trave vidni, jih pograbimo in odstranimo. Pri košnji s kosilnico s košem koš praznimo na kompostni kup. Vendar če je na kompostniku preveč sveže trave, začne ta gniti. V takem primeru je bolje, da travo prej delno posušimo in šele potem z njo napolnimo kompostnik.
Travnate preproge: hitro in učinkovito, vendar ne poceni
Ena od možnosti, kako hitro priti do goste in lepe trate, je, da položimo travnato preprogo. Te namensko gojijo, in ko je travnata ruša dovolj gosta, jih s posebnimi stroji spodrežejo, zavijejo v svitke in pripeljejo na želeno mesto. Travnate preproge nam lahko položijo strokovnjaki (za tiste z globljimi denarnicami!), lahko se pa dela lotimo tudi sami. Pred polaganjem moramo površino pripraviti. Odstranimo vse rastline in zemljo prerahljamo do globine deset centimetrov. Če so tla težka, ilovnata, jih izboljšamo z dodajanjem kremenčevega peska. Pri peščenih tleh, skozi katera voda takoj odteče, pa dodamo organske snovi (kompost). Tla pognojimo z gnojilom, ki vsebuje malo dušika ter več fosforja in kalija (npr. NPK 7:20:30). Poravnamo z grabljami in utrdimo. To naredimo tako, da na manjših površinah polagamo desko in hodimo po njej, večje površine pa povaljamo z valjarjem. Na tako pripravljeno površino polagamo razvite svitke tesno drugega poleg drugega. Če moramo med polaganjem hoditi po že položeni travni ruši, si podložimo desko, da se teža enakomerno porazdeli po večji površini. Na koncu obilno zalijemo (okrog 20 litrov/m²) – do globine 20 cm. Redno zalivanje v naslednjih dneh je pogoj, da se bo trava vrasla v podlago. Ko opazimo, da je trava začela rasti, jo zalivamo kot običajno. Pri višini osem centimetrov jo pokosimo, vendar smemo prvič višino znižati le za tretjino. Pri naslednjih košnjah kosimo na želeno višino.
Ups, luknja
Zgodi se, da se trava na manjši površini uniči. V takem primeru jo lahko dosejemo. Površino očistimo in prekopljemo, utrdimo ter posejemo travo. Za dosejevanje trave je najprimernejše obloženo seme, obdano s posebnim ovojem, ki ima sposobnost vezanja vode in vsebuje hranila. Po setvi skrbimo, da so tla ves čas vlažna. Dosejevanja se lotimo spomladi (april, maj) ali jeseni (september), v poletnih mesecih pa ne, ker je prevroče in suho.
Za večjo pestrost
Ker postaja ekologija čedalje pomembnejša v našem življenju, lahko za večjo biotsko raznovrstnost na zelenici poskrbimo tako, da na njej pustimo kvadrat/pravokotnik, ki ga ne pokosimo. Lahko je velik le kvadraten meter ali dva, na njem bodo zrasle in zacvetele travniške rastline ter pleveli. Na njih se bodo zbirale čebele, metulji in druge žuželke. Ko odcvetijo, površino pokosimo in ponovno vzdržujemo kot zelenico.
