V ponedeljek sem imela redno kontrolo na Onkološkem inštitutu. V vsej tej ihti okoli izdaje mojega romana sem misel na zdravnika in bolezen, ki spi nekje globoko v meni ali pa, bolje zanjo, sploh ne, potisnila nekam v ozadje. Počutim se solidno, čeprav sem pogosto utrujena, bolijo me sklepi, kosti, a imam občutek, da sem se kar nekako navadila na to spremenljivo stanje. Moram poslušati svoje telo, prej ga nisem znala. Ali pa nisem hotela, kdo bi vedel.
Zamujala sem na pregled, tako kot vedno, a ko sem parkirala avtomobil, sem opazila, da nekaj metrov stran, pred vhodom v bližnjo trgovino, na mrzlih tleh sedi brezdomec. Temnejši moški mlajših let, v natrgani in zamazani modri jakni, je stegoval roko proti ljudem, a ga ni nihče pogledal. Vsi so hiteli za božičnimi nakupi. Najverjetneje bi tudi sama odbrzela mimo njega, vsak dan srečujem podobno lačne brezdomce, in ker ne morem vseh nahraniti, pa tudi ne morem vsem natresti drobiža v roko, se včasih obrnem stran. In takrat se sramujem same sebe. Nisem ponosna na to, a verjamem, da tudi vi niste nič boljši od mene.
Tokrat pa nisem mogla umakniti pogleda od premraženega in od boga pozabljenega človeka. Bog ve, kaj se mu je zgodilo, da je pristal tu na tleh, ponižan pred očmi vseh nas. Neumna misel me je prešinila, podobnih imam vsak dan na desetine, češ, to je božji test: »Katarina, če boš nahranila klošarja, bodo preiskave na Onkološkem inštitutu okej, če ne, potem pač ne.«
Čeprav sem krepko zamujala, sem odbrzela proti vhodu v trgovino. Mladenič z brado je stegnil roko proti meni in rekel: »Lačen.« »Takoj bom,« sem mu odgovorila, »počakaj me pet minut.« Na hitro sem zagrabila sendvič s perutnino (lahko bi bil musliman, kaj pa vem) in ledeni čaj, čez tri minute sem bila že mimo blagajne in na vratih, a njega ni bilo več. Kam je šel?? Gledala sem začudeno okoli sebe s sendvičem in sokom v rokah. Pa saj ni mogel daleč v teh nekaj minutah! Kukala sem okoli trgovine, spraševala ljudi, ali so videli kakega brezdomca v modri jakni, vsi so mi odkimavali. Nisem razumela, kam je lahko izginil tako hitro. »Se bom pa ustavila nazaj grede,« sem si rekla, »mudi se mi k zdravniku. Najbrž se bo vrnil ali kaj. Kaj naj zdaj s tem sendvičem, jaz takšnih stvari ne jem.«
Čakalnica na Onkološkem inštitutu je bila znova polna, ljudje so sedeli povsod, eni sami, drugi v paru. Opazovala sem znanega Slovenca (včasih je bil visoki funkcionar na ministrstvu za gospodarstvo, večkrat sva se službeno pogovarjala), kako drži za roko starejšo gospo v invalidskem vozičku. On jih ima krepko preko 70 let, predvidevam, da je bila tisto njegova žena. Všeč mi je bila nežnost, s katero jo je ovijal in varoval. Ves čas jo je držal za belo in slabotno roko, prepreženo s starostnimi pikami, ter s palcem nežno drsel po njeni koži. Nekaj sta se potihoma pogovarjala, sivi glavi sta se jima dotikali, potem ji je polglasno bral članke iz revije o zdravju, ki so bile zložene na bližnji mizici. Na skrivaj se ju opazovala, gospod me ni prepoznal, vsaj pokazal ni nič. Presenečala me je njegova toplina, tega nisem pričakovala in tudi zaznala nisem tega v njem takrat, ko sem ga kot novinarka obiskovala v prostorih ministrstva. Bil je strog in nedostopen, zdaj pa sem gledala drugo sliko njegovega obraza.
Potem pa sem najprej zaslišala prepoznaven glasen smeh in šele nato zagledala našo veliko glasbeno zvezdo, Tanjo Žagar, ki je, kot vemo, prav tako zbolela za rakom na dojki. Mlada ženska, bolezen na žalost ne izbira. Njenega moža, Mikija Šarca, poznam že nekaj desetletij, še iz časov pred Tanjo in iz časov, ko sem bila izbrisana. Pogosto se nasmejeva najinemu prvemu srečanju. Miki je bil eden od mojih najemodajalcev, ko sem pred leti iskala stanovanje v Ljubljani, on pa je takrat oddajal lepo garsonjero.
Do stanovanja sem takrat težko prišla (danes ni nič drugače), razlogov za to je bilo veliko. Ali nisem imela dovolj denarja, ali je bilo sto kandidatov zainteresiranih za stanovanje, ali pa lastnikom ni bil všeč moj priimek, češ, čefurjem pa ne oddajamo stanovanja, ipd. Ker sem vedela, da bom stanovanje najela le, če bom pravočasno uletela z gotovino, sem tiste čase hodila po mestu z vsem svojim denarjem. In ko sem prihitela k Mikiju na ogled stanovanja, sem mu že na vratih porinila v roke kup nemških mark in rekla: »Vzamem.« Ne spomnim se točno, kam se mi je takrat mudilo, a sem mu najemnino za več mesecev kar porinila v dlan in odšla, češ, se bova jutri o vsem pomenila.
Še danes Miki trdi, da na kaj podobnega še ni naletel oziroma da še ni srečal osebe, ki bi bila tako naivna (ali pa neumna, pristavim). »Pa ti si kar neznancu dala denar in odšla,« mi je rekel v smehu, meni pa je postalo malo nerodno, ker mi danes kaj takšnega ne bi nikoli padlo na pamet. Ta mladost je res norost. »Eh, ja,« sem rekla, »očitno sem že takrat imela razvito intuicijo, kdo je dober človek in kdo ne. In pri tebi se, hvala bogu, nisem uštela. Za druge tega, žal, ne morem trditi.«
Tanja je bila videti fantastično, na zunaj se je bolezen ni niti dotaknila, tudi kratka frizura ji pristoji, vsa je bila optimistična in energija je kar brizgala iz nje. Onkološki bolniki se radi objemamo, če še niste opazili, in smo veseli, če se dobro počutijo tudi naši soborci. Čez nekaj minut so Tanja, njen smeh in Miki odšli v ordinacijo, sama pa sem poiskala prostor v čakalnici. Okoli mene so sedele starejše ženske, vse smo čakale na pregled. V želodcu mi je krulilo, tisti dan še nisem utegnila jesti. To se mi občasno zgodi, sploh če sem v naglici ali stresu. Sendvič za brezdomca sem pustila v avtomobilu, a zdaj bi tudi tega z užitkom zmazala, industrijsko predelano meso gor ali dol. Gospa z roza baretko, ki je sedela nasproti mene, se mi je nasmehnila, potem pa iz svoje torbe, takšno ima tudi moja mama za na tržnico, izvlekla plastično vrečko. Iz nje je potegnila velik, dišeč krof in mi ga ponudila. »A boste trojanski krof?« je vprašala z nasmehom. »Ravnokar sem jih kupila tam, so še topli.« Kot bi se mi sama Marija Devica prikazala v tej čakalnici, polni upanja, hvaležnost mi je kot ogromni morski val zalila srce in roke so se kar same stegnile proti toplemu in mastnemu hlebčku. Na svetu obstaja na tisoče krofov, a samo eden je trojanski.
Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 52, 24. december 2024.
