Včasih seveda ni bilo tako – dolga leta nas je skupaj silvestrovala družba študentskih prijateljev. V bistvu to niso bili moji prijatelji, ampak sem jih spoznala prek svojega fanta, zdaj moža. Fino smo se imeli, kot se pač imajo študenti na silvestrovanju. Potem ko smo doštudirali, se je ta tradicija nadaljevala. In tako je zdaj že dobrih 15 let. Vsako leto ista družba, ista koča. Počasi se nam je pridruževal podmladek. Odkar imava tudi midva otroka, pa mi ni več do tega druženja. Želim si bolj mirnega praznovanja, da smo mi štirje skupaj, se kaj igramo, spečemo piškote, gremo kam pogledat lučke. Za božič smo vedno z mojimi ali moževimi starši in tudi nismo sami. Drugače je pa ves december eno samo hitenje, službene zabave, nakupovanje daril, nastopi v vrtcu … Možu sem že pred kakimi tremi leti omenila, da bi pa morda za silvestra ostali sami doma, a je mislil, da se šalim. On da živi za to silvestrovanje. Ampak v bistvu je to en sam trušč in gneča, zdaj nas je že več kot trideset, mame se ukvarjamo z otroki in hrano, očetje pa sami s sabo, pijačo in ognjemetom. Naslednji dan pa maček, še dan zatem obiski pri domačih in potem je že delovni dan. Ne vem, kako je z drugimi ženami, te teme si kar ne upam načeti, vidim pa, da nekatere pridejo že pošteno utrujene in naslednji dan odidejo domov še bolj zmahane. Letos pač nimam več kaj, vas pa prosim za nasvet za naslednje leto, s kakšnimi argumenti naj prepričam moža, da lahko to skupno silvestrova- nje tudi izpustimo in se bomo imeli prav tako lepo (no, jaz zagotovo lepše).
Adela
Odgovore porotnikov si lahko preberete v reviji Jana, št. 52, 24. december 2024.
