Tudi matriarhati so bili. In so še. Ne le za domačimi vrati. Na Kitajskem, ob jezeru Lugu, se je obdržalo ljudstvo Mosuo, kjer vse niti v rokah držijo ženske. Vse. Tako drugačni so, da so nenehno na udaru kitajskih oblasti. A 50 tisoč jih je še vedno. Zanimivo, pobrskajte, če vas zanima, saj veste, Google vse ve. So pa moški v prednosti, ko preštevamo izume, dosežke v znanosti, umetniška dela … Skratka, ženske so bile za dom, moški za vse drugo.
Razumem Ursulo, ki hoče za komisarje tudi ženske. Odraščala sem ob mami samohranilki. Samohodni, pokončni, prizemljeni ženski. Od prvega letnika na fakulteti sem sama skrbela za vse priboljške. Cunjice, počitnice, Dubrovnike in kar je bilo v tistih časih tako zelo »in«. Zato težko razumem današnje mlade, ki tja do 30., 40. blodijo, niso zaposleni, kaj zaslužijo pod mizo, cuzajo socialno … Velja za moške in ženske.
Priznam, da me Ursula nikoli ni posebno fascinirala. A ko sem prebrala ogrodje njene biografije, moram priznati, da ni kar tako. Skratka, leta 1958 rojena ambiciozna dama, ginekologinja po poklicu, se je v nemško politiko podala leta 1990 in bila tudi večkrat obrambna ministrica. Takrat je doma že imela nekaj otrok, zadnjega od sedmih je rodila leta 1999. Vmes je delala kot zdravnica, doktorirala, se zaradi moževe kariere selila po Evropi, bila politično aktivna in leta 2019 prvič postala predsednica Evropske komisije. Leta 2024 pa še drugič. Ne glede na vse, ki so ji med tem vzdrževali dom in družino … Vau!
In verjamem, da tudi zaradi lastne izkušnje želi uravnotežiti moško-žensko podobo vrha EU. A države se ne dajo. Večina hoče k evropskemu koritu spraviti dedce. Tudi Slovenija je na pogovore k šefici poslala samo Tomaža Vesela. Zgodba še ni končana. Ni znano, ali veselo za Vesela.
Ne bi bilo korektno, če se kot ženska ne bi opredelila za ženske. A ker imam vnuke, ki jim iz dna srca privoščim prihodnost, me, priznam, bolj kot spolna uravnoteženost odločevalcev skrbita razum in domet izbranih. Ne glede na spol. A se zdi, da kadrovanje v politiki nima več kaj dosti opraviti ne s pametjo in ne s poštenostjo. Z osebno pokončnostjo, sposobnostmi in mislijo na skupno dobro pa sploh ne. Iščejo se lojalni, uslužni, zvesti … in se tudi najdejo. Če niso, niso dolgega veka.
O tem, da ženske v izvršni veji oblasti same po sebi ne zagotavljajo uspešnosti in operativnosti vladanja, si očitno marsikaj misli tudi naš Robert Golob. V svojo vlado je imenoval kar sedem ministric, a je v samo dveh letih štiri že zamenjal, Stojmenova Duh pa je zaradi šlamastike z računalniki upravičeno prva v čakalni vrsti. Gospodov ministrov je sicer precej več, natančno 13, a sta doslej le dva dobila nogo. Bešič zaradi zdravstva, Bežan pa zaradi poplav. V politiki sicer stvari niso nujno logične, še manj transparentne, razumne pa sploh ne. A ko te slovenske rošade gledam od daleč, se čudim, da katera ženske sploh še hoče v to godljo.
Ker ženske znajo preživeti tudi brez politike. V stroki, z delom, ki ga obvladajo in kjer se lahko dokažejo. Še dosti bolje, naravnost super pa gre raznim hertam in samooklicanim zdraviteljicam, ki menda izvirajo iz družin samih jasnovidcev – prebrala pred kratkim – in jim je vse jasno … Priznam, da me boli, ko vidim, koliko je tega. Tudi po zaslugi politike, ki spravlja ljudi v negotovost in obup. Kaj mislite, bi bilo drugače, če bi bilo med odločevalci več žensk? Priznam, nisem prepričana!
Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 37, 10. september 2024.
***null***
