Ko sva z možem prihajala konec tedna na obisk, ni jamrala in stokala. Je pa tu in tam povedala, da jo včasih grabi panika, ker v bazenu med desetinami domala enakih mokrih otroških glav težko najde njuni. Takrat, saj veste, no ja … šele danes, ko sva tudi midva z vnuki kdaj predhodnica, razumem. Ni vseeno, ali za mulce skrbiš pri 30 ali po 60. Šele zdaj, ko moji postajajo samohodni, vem, iz česa vsega zna babica sproducirati skrb. Kaj pa, če ... nevihta, požar, cesta, skušnjave, skakanje na glavo …, da o čem bolj globalnem niti ne govorim.
Če bi svoje današnje strahove znala prepoznati pred desetletji, bi mamo razumela. Pa jih seveda nisem. Dva mulca bo pa že … Tudi to, da generacija za generacijo hodimo po istih tirnicah, sem pozno dojela. Zdaj pa že vem, da midva ne bova odločala o ničemer, kar zadeva njihov svet. Škodo pa smo jim že naredili.
Zdaj, ko vi to berete, sva midva že na dopustu. Pri sosedih. V kampu. V dneh, ko imamo tropske dneve in noči. Morje 30 stopinj!? A nas turistov tudi to ne odvrne. Si lahko zamislite, da bi kdo pri zdravi pameti pred 20, 30 iz najbolj obleganih destinacij klical na pomoč? Rešite nas turistične zalege. Zdaj to velja za privlačne prestolnice, najbolj oblegane obale, otoke. Čeprav povsod bi denar, nikjer pa ne bi hord, ki v dnevu ali dveh pretaknejo deželo. Velja tudi za Hrvaško. Neznosno pozidana obala, izgon normalnosti, ribiške barke le še v muzejih. Domačinov, ki bi tam vse leto živeli, skorajda ni več. Po koncu sezone apartmajska naselja samevajo. Tako kot v Španiji, Črni gori, Grčiji, Albaniji … Kdo normalen bi živel z duhovi med zidovi?
Pa saj v resnici niti ni treba k morju. Pred dnevi sem z vnukinjama, ki ne živita v Ljubljani, križarila po prestolnici. Čeprav desetletja Ljubljančanka zdaj tja ne zaidem prav pogosto. No, to pot pa smo s puncama le šle naokoli. Grad, tržnica, ob Ljubljanici, Prešerenov trg … Klasična turistična tura! Res je bilo vroče, a vseeno … Tržnica napol prazna, domačih branjevk le za vzorec, kupcev še manj. Samo turisti. Po Ljubljanici so jih barke vozile domala v konvoju, vrsta pred vzpenjačo na grad je bila dolga. Tudi sicer so v središču prevladovali turisti. Nekateri v skupinah in z vodiči, drugi z nahrbtniki, sami, v paru … Še v slaščičarni smo na mizo in sladoled morale čakati. Sredi dopoldneva, na delovni dan … Med vsemi jeziki je bilo slovenščine le za vzorec. Turizem je denar. A za »normalne« prebivalce je tole drenjanje preveč nadležno. Omejevanje kratkoročnih najemov, ki so vse, samo to, kar naj bi bili, ne, se zdi razumno. A zanesljivo bi vnemo lastnikov mnogih naložbenih stanovanj država z lahkoto ohladila z doslednim pobiranjem dovolj visokih davkov. A kaj, ko davke nabijajo tistim, ki sami prijavijo oddajanje, onim, ki to počenejo na črno, pa ne. Zakaj že? Vedno bolj verjamem, da zato, ker je slednjih veliko tudi med odločevalci. Morda pa zato, ker je pri nas goljufanje države vrlina. Ko gre za goljufanje vplivnih državljanov, to ni kraja, ampak optimizacija. Saj spremljate sodne postopke. Bogati in vplivni so praviloma nedolžni. Če res ne gre drugače, pa Matos in kompanija poskrbita, da vse skupaj zastara. V posmeh raji, ki ne razume, da nismo vsi v isti kasti.
A brez »pravega« sodstva tudi to ne bi šlo.
Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 30, 23. julij, 2024.
