Albanija. Že nekaj časa me je mikala. Slišala sem kaj, prebrala tudi, a tam še nisem bila. Država se je na široko odprla, vabi turiste in poskuša konkurirati hrvaškemu in grškemu morju. Zdaj je tam demokracija, razvpitega Hoxhe že desetletja ni več.
Da je o »prejšnjih» tudi pri nas težko slišati kaj dobrega, vemo. A tako, gostilniško, kot je naš uradni albanski vodnik nabijal po Enverju Hoxhi, pri nas o Titu pišejo le anonimni »junaki« na spletnih portalih. A vodniki pač sledijo uradni politiki in za današnjo je Hoxha zavrženi diktator in morilec. Pika. Pa čeprav, ne po zaslugi turističnih vodnikov, vem, da je diktator Hoxha v času svoje večdesetletne diktature naredil tudi kaj dobrega. Pismenost je s petih dvignil na 90 odstotkov, na noge je postavil javno zdravstvo, obnovil po vojni razrušeno državo, zagotovil prehransko samooskrbo … A je tudi, kakor velikemu stalinistu in diktatorju pritiče, v krvi zatrl vero in vsak dvom o svoji veličini, ukinil zasebno lastnino, prepovedal potovanja v tujino in … pobil na desettisoče drugače mislečih ali pa kako drugače zanje in za njegove motečih ljudi. In umrl naravne smrti!?!
Danes je Albanija po mnenju opozicije mafijska država, po mnenju vladajočih pa sodobna demokracija in bodoča članica EU. Že zdaj z evropskimi subvencijami gradijo kot nori. Albanija zmore v enem letu zgraditi na desetine kilometrov novih avtocest, železniških prog, infrastrukture vseh sort … da o hišah, nebotičnikih in podobnih kolosih niti ne govorim. Le kako!? Upam, da je našo predsednico Musarjevo, ki je bila pred kratkim tam, spremljal kakšen naš »operativec«, ki v enem letu niti papirjev za peš pot ne spravi pod streho.
A da ne bo nesporazuma, Albanija ima poleg sila prijaznih ljudi v resnici kaj pokazati. Ne le trdnjav in na stotine bunkerjev, sploh na severu, ki je turistično še precej nedotaknjen. Tam pod Prokletijami, po njihovo Albanskimi Alpami, je nebeško lepo. Turizem je še v povojih. Tam se boste v gostilni še lahko najedli za pet evrov, za Tirano in mesta ob Jadranskem in Jonskem morju pa je že prepozno. Nove hotele postavljajo skoraj drugega na drugega. Tako se jim mudi, da starih podrtij niti ne odstranjujejo. Tirana je sračje gnezdo. Bleščeči kovinski kolosi, tri metre stran pa napol porušeni bloki. Starega, lepega mestnega jedra je le za vzorec. Povsod, v mestih in na podeželju, je ogromno nedokončanih in očitno opuščenih gradenj. Vseh sort. Družinskih hiš, industrijskih hal, blokov, stolpnic … Gre za uradniško nesposobnost ali za mafijo, ki menda obvladuje Albanijo, nam niso znali ali hoteli povedali. Vsakovrsten nered je na daleč viden. Toliko smeti ob hišah in cestah kot v Albaniji še nisem videla nikjer. Po najbolj idiličnih kanjonih se trajekti prebijajo mimo plavajočih zaplat nanesenih smeti. Vsi potoki so jih polni. Na tretji svet spominjajo tudi potepuški psi. Ogromno jih je. A bolj kot psi zdaj politiko skrbijo ljudje, natančneje število ljudi. Uradno ima Albanija tri milijone prebivalcev, v resnici pa naj bi jih bilo že pol manj. Večina Albancev itak živi v diaspori. Kosovo, Makedonija, Italija, Grčija, Turčija … Težava so «gastarbajterji«, ki sicer pošiljajo denar, a se ne vračajo. Doma gradijo nove hiše, ki najverjetneje nikoli ne bodo zaživele. Otroci, rojeni in šolani v belem svetu, se ne vračajo. Če jih kdo kaj vpraša, od Albanije ohranjajo poreklo, korenine. Eksotiko. Prihodnosti pač ne. Kot Dua Lipa.
Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 24, 11. junij, 2024.
